Zelo pogosta misel, ki mi zadnje \u010dase precejkrat frfota nekje v frontalnem delu glave. \u017de kar nekaj \u010dasa nazaj sem pisal, da sem za\u010del jahati konje. Tak\u0161ne ta prave in ta velike. Dva imamo celo doma. No, enga ta velikega in enga ta malega. Od za\u010detka samo hobi se je kasneje prelevil v malo bolj resno ukvarjanje s \u0161portom in rezultat tega je, da sem lani jeseni naredil licenco za tekmovalca v preskakovanju ovir (s konji). Pozimi in spomladi je bila su\u0161a s treningi zato je prva tekma po\u010dakala do pozne sredine leto\u0161njega poletja. Hipodrom Ljubljana, 18. in 19. avgust. Ob neki obskurno zgodnji uri, ker takrat tekmujejo otroci ((in starej\u0161i ob\u010dani)). Naslov zapisa pa se nana\u0161a na pot do tekme, na treninge.<\/p>\n
Imam odli\u010dno trenerko ((konjeni\u0161tvo je eden izmed redkih \u0161portov kjer ne delajo razlik med mo\u0161ki in \u017eenskami, vsi tekmujejo na istih tekmovanjih)), ki ima kar precej potrpljenja z mano in mojo kondicijo astmati\u010dnega penzionista. V\u010dasih sicer popizdi in takrat se nau\u010dim kak\u0161ne nove kletvice (\u0161tajerske) ampak druga\u010de so pa treningi z njo resni\u010dno produktivni in se nau\u010dim ogromno. Potem sicer tri-\u010detrt pozabim in na koncu po ene treh rundah mi pa \u017ee nekaj ostane v glavi. Vsaj pribli\u017eno.<\/p>\n
Predvidevam, da je tako tudi pri drugih \u0161portih. No, po dolo\u010denem \u010dasu pride\u0161 do tega, da ima\u0161 dovolj znanja in ve\u0161 kdaj naredi\u0161 kak\u0161no napako. Pri preskakovanju ovir je na tisti za\u010detni, do srednji stopnji, najpomembnej\u0161e to, kako zvozi\u0161 zadnji ovinek pred oviro. \u00a0Pomembno je, da je konj dovolj hiter in da se giblje enakomerno. Pomembno je, da konja ne zadr\u017euje\u0161 po nepotrebnem in mu pusti\u0161, da sam oceni razdaljo in se pripravi na skok. Na za\u010detnih tekmah so ovire postavljene tako, da s pravim ritmom, konj vedno pride do ovire “na korak”. Jaha\u010d predvsem skrbi za ritem in pravilno smer. Zaenkrat \u0161e ni potrebe po tem, da bi moral konju povedati naj skraj\u0161a ali podalj\u0161a ritem za korak ali celo pol koraka. Zadnji korak pred oviro pa se mora jaha\u010d \u0161e dvigniti iz sedla. Da stvar ne bi bila preve\u010d preprosta, mora to storiti tik preden konj sko\u010di. Prehitro dvigovanje nima nekih huj\u0161ih posledic, \u00a0\u010de se pa prepozno dvigne\u0161 iz sedla pa to pomeni, da se pravzaprav ne dvigne\u0161 ampak te potem konj kar sam katapultira iz sedla. V\u010dasih se potem v sedlu obdr\u017ei\u0161 in lahko jaha\u0161 naprej.<\/p>\n
V tem zadnjem ovinku se zgodi vse. \u017de pred ovinkom ti\u0161\u010di\u0161 kolena skupaj, se dr\u017ei\u0161 sedla in ko gre\u0161 v ovinek izgleda vse fantasti\u010dno. Potem pa se malo zasanja\u0161, noge popustijo in konj izgubi ritem ((takrat se \u017ee sli\u0161i trenerko, ki se ti dere, da se mora\u0161 za\u010deti premikati)). Ko sta s konjem obrnjena proti oviri in konj naredi en korak, \u017ee to\u010dno ve\u0161.<\/p>\n
“Zajebal sem!”<\/p>\n
V ve\u010dini primerov vsi nadaljni popravki pomenijo samo \u0161e ve\u010djo katastrofo biblijskih razse\u017enosti. Opciji sta v glavnem dve: konj pride prepo\u010dasi pred oviro in potem gleda\u0161 oviro, ki se pribli\u017euje in ne ve\u0161 kdaj bi se dvignil. Konj je iz ritma, ti si iz ritma in potem se gre\u0161 neko ugibanje in se dvigne\u0161, ko se ti zazdi, da bo\u0161 ujel trenutek, ko gre tudi konj v zrak. Druga opcija pa je, da gre konj prehitro, ker si ga takoj za ovinkom pognal naprej, \u010de ga ne zadr\u017euje\u0161 se utegne odriniti prej, \u010de ga zadr\u017euje\u0161 je pa spet ve\u010d opcij. Tista najbolj katastrofalna je, da se ustavi pred oviro ali pa da odsko\u010di vstran.<\/p>\n
V teoriji se vse skupaj niti ne sli\u0161i tako blazno komplicirano. Trikrat ponovi\u0161 vse skupaj in teorijo obvlada\u0161. Praksa je pa nekaj povsem drugega. So dnevi, ko gre vse narobe in uspe\u0161 zasrat vse kar se zasrat da. \u010ce ima\u0161 sre\u010do in ima\u0161 pridnega konja, potem zna marsikatero tvojo napako popraviti in ti jo odpustiti. V najslab\u0161em primeru se zdravnikom na urgenci opravi\u010duje\u0161, da si jim vse posvinjal s peskom.<\/p>\n
Zdaj si grem \u010destitat, ker mi je v petnajstih dneh uspelo napisati tale post. Za\u010del sem ga pisat 1. avgusta, ko sem za\u010del pa \u010disto za res trenirati za na tekmo. Jutri \u0161e zadnji trening, potem pa … No, dr\u017eite pesti. \ud83d\ude42 Za\u010detna tekma bo vi\u0161ine 60cm. To je malenkost manj, kot overly achieving skok na naslovni fotki.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Zelo pogosta misel, ki mi zadnje \u010dase precejkrat frfota nekje v frontalnem delu glave. \u017de kar nekaj \u010dasa nazaj sem pisal, da sem za\u010del jahati konje. Tak\u0161ne ta prave in ta velike. Dva imamo celo doma. No, enga ta velikega in enga ta malega. Od za\u010detka samo hobi se je kasneje prelevil v malo bolj resno ukvarjanje s \u0161portom in rezultat tega je, da sem lani jeseni naredil licenco za tekmovalca v preskakovanju ovir (s konji). Pozimi in spomladi je…<\/p>\n