In je bilo precej pateti\u010dno in depresivno. Itak. Ja kaj bi \u0161e rad, kit smotani, nekdo je umrl! Patetika. V bistvu je umrl \u010dlovek, ki sem ga imel rad? Ne vem, bil mi je vsekakor bolj ali manj blizu, saj je bil moj sorodnik, moj bratranec.<\/p>\n
Umrl je zaradi neumnosti, “nepomembnega” detajla, ki se mu re\u010de privezovanje varnostnega pasu. Se zgodi. Mnja. \u010cez dobrih \u0161tirinajst dni se je nameraval poro\u010diti s svojo zaro\u010denko, s katero je imel dobro leto staro h\u010di. Ah ja.<\/p>\n
Ampak to ni patetika, do so zgolj dejstva. Patetika je obred pogreba. Naravnost debilisti\u010dno stereotipna in turobno naravnana procesija hlipajo\u010dih ljudi, zamolklega mrmranja, ki se zbere, da pospremi ‘na zadnjo’ pot en kup pepela.<\/p>\n
Torej, najprej je potrebno priti v mrli\u0161ko ve\u017eico in si ogledati \u017earo s pepelom, en kup vencev in ro\u017e, ter sliko umrlega. Tega nisem storil. Bi moral? Bi se spodobilo? V bistvu me ne zanima. Po\u010dakal sem tam in se grel na soncu. Potem je pri\u0161el na vrsto govor predstavnice pogrebnega zavoda. In to kak govor! Kaj vse sem zvedel! Kako je moj bratranec spoznal svojo zaro\u010denko, ljubezen njegovega \u017eivljenja… A kako?? Posexal jo je na enem izletu in je zanosila. So much for the romance… Govor, se je kon\u010dal tako, da je gospa, ki ga je v bistvu recitirala zaprla plonk ceglc in recitirala naprej na pamet. \u017de se, postavil teorijo, da ima pogrebni zavod narejen tak li\u010den software za pisanje govorov. Vnese\u0161 ime mrtvega, ime njegovih nekaj bli\u017enjih in vrsto zveze, potem obkljuka\u0161 tip smrti: starost, bolezen, prometna nesre\u010da (tukaj dobi\u0161 nekaj podvpra\u0161anj: levi, desni ovinek, prehitevanje, poledica, megla…), padec s strehe,… in tako naprej, template se izpolni z ustreznimi podatki in govor se sprinta. Tista gospa zna pa uvod in zaklju\u010dek \u017ee dolgo na pamet.
\nPustimo zdaj podrobnosti in nepomembne malenkosti, pogrem je en drek. I\u0161\u010de\u0161 besede, ki bi jih izrekel pokojnikom, jao, pardon, lapsus, besede izre\u010de\u0161 svojcem pokojnika. V tem primeru, mami, o\u010detu, sestri in punci. Jaz jim nisem rekel ni\u010d, vsakemu sem stisnil roko in ga objel. Pa naredil sem \u010dim bolj kisel obraz, kar jih znam narediti, malo sem se celo potrudil pojokati se, samo mi ni uspelo. Predvsem tudi zaradi govora, med katerim mi je \u0161lo na smeh, sem moral gledati v tla.
\nKak kamnosr\u010dni sesalec je tale kit. Res, a ne! Prav izprijeno je \u017ee tole! Le zakaj? Zato, ker \u017ealujem tako kot jaz \u017ealujem, zato, ker se bratranca spomnim tak\u0161nega, kot je bil, ravbarski pobalin, ki je prakti\u010dno vsaki\u010d sproti delal sive lase vsem po vrsti? \u0160e najbolj mije ostal v spomino takrat, ko smo preko sosedove koruze, kot mulci, pobegnili ‘v jamo’ (jama je bilo lokalno va\u0161ko odlagali\u0161\u010de smeti\u0161\u010da, raj za nas! Danes \u017ee davno zasuta jama…), si domov navlekli dve \u0161ajtrgi steklenic, in si iz desk naredili \u0161ank in cel bar, ter se igrali barmane, pri tem pa porabili hektolitre vode in babi\u010dino dvori\u0161\u010de spremenili v manj\u0161o mo\u010dvaro. Ali pa takrat, ko sva kake \u0161tiri ali pet let stara, skupaj s Sa\u0161otom \u0161tudirala kaj se zgodi, \u010de bi na njihovi \u0160kodi (takrat \u0161e svetlo plave barve z dvema ‘aspuhoma’) pihala not v izpu\u0161ne cevi. Po experimentu sva v kuhinjo prikorakala na kosilo vsak z lepim \u010drnim krogom okrog ust. Rad se ga bom spomnil, pa \u010deprav sta se enkrat z Matja\u017eem skrila na \u0161upi in se potuhnila, medtem, ko smo ostali dobili vsak po eno klofuto od dedka. Hinavca! \ud83d\ude1b<\/p>\n
Ja, pogrebi so \u010dudno, \u010dudna re\u010d. Jaz na svojem no\u010dem osladnosti, no\u010dem nekega jokcanja in smiljenja samemu sebi. Ho\u010dem, da se pove, kak car sem bil in kako sem raztural sceno! \ud83d\ude09 No, resno, pa si \u017eelim, da se bo prebral govor, ki ga bom sam napisal. Druga\u010de ne bo dedi\u0161\u010dine in bom vse doniral borkam za enakopravnost grdim lezbikam in tetkastim pedrom. No\u010dem nekih zamorjenih recitalov, zamorjenih zborov, ki pojejo turobne pesmi. Ho\u010dem, da mi vsi, ki bi slu\u010dajno pri\u0161li na pogreb zapojejo He’s a jolly good fellow.<\/em> Grob pa mora biti samo ena plata iz kamna, brez kak\u0161nih ro\u017eic ali \u010desarkoli! No\u010dem tvegat, da se mi rodi kak vnuk, ki bo potem teroriziral svoje vnuke, da morajo obiskat grob prednikov in ga lepo oplet in uredit. Kamen naj zglancajo vsake tolk cajta in to je to. Aja pa zahtevam, da na nagrobniku pi\u0161e tudi BigWhale – ping timeout. Pa zraven mora goreti plava ledica! Da bo vsaj mal ‘napimpan’ zgledal vse skupej.<\/p>\n Pa transparent ho\u010dem. Tak velik banner na katerem bo pisalo “Windows mostly suck, but sometime they blow.”<\/p>\n PS: Ako tale zgodba izzveni prevec cudno in stilsko razlicno je treba vedet, da sem bil med pisanjem dvakrat moten. Najprej je gnjavila Nimfa. Potem sem se pa ‘moral’ it tusirat z Gaby. Slednje je bilo kar prijetno… \ud83d\ude1b Zdej pa dost zajebancije, ker je bil pogreb in se treba drzat k kurja rit se en teden!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" In je bilo precej pateti\u010dno in depresivno. Itak. Ja kaj bi \u0161e rad, kit smotani, nekdo je umrl! Patetika. V bistvu je umrl \u010dlovek, ki sem ga imel rad? Ne vem, bil mi je vsekakor bolj ali manj blizu, saj je bil moj sorodnik, moj bratranec. Umrl je zaradi neumnosti, “nepomembnega” detajla, ki se mu re\u010de privezovanje varnostnega pasu. Se zgodi. Mnja. \u010cez dobrih \u0161tirinajst dni se je nameraval poro\u010diti s svojo zaro\u010denko, s katero je imel dobro leto staro…<\/p>\n