Polno jih je okrog nas, ljudi, ki jih ne vidimo, ki jih spregledamo in gledamo skozi njih. V vsaki poslovni zgradbi je vsaj eden, vratar. Potem so tukaj \u0161e hi\u0161nik in \u010distilke. Gledam, kako ljudje hodijo mimo njih zjutraj v slu\u017ebo. Popolnoma transparentni so, \u010de koga pozdravijo, potem tisti iz ‘vi\u0161jega’ razreda nekaj zamrmra in odide svojo pot, v\u010dasih \u0161e to ne.<\/p>\n
Razlike med sloji so precej hecna stvar, jaz na\u0161e dve vratarice in enega vratarja vsak dan lepo pozdravim, v\u010dasih kako re\u010dem z njimi. Ni\u010d kaj konkretnega, na prvi pogled nimamo veliko skupnega, za kak\u0161ne globlje skupne to\u010dke odkrivat, pa ni \u010dasa. Pa tudi \u010de bi bil, to niti ni tako pomembno, hecno je predvsem to, kako je \u010dlovek sposoben iti mimo drugega \u010dloveka, tudi trzne ne, oni drugi lahko krvavi, pa mu ne bo nih\u010de ni\u010d rekel, vse dokler ne bo za\u010del krvaveti po preprogi.<\/p>\n
Nekateri se tak\u0161nih ljudi celo izogibajo, hi\u0161nikov in \u010distilk, meni so pa na\u0161e \u010distilke prav posre\u010dene, ko pridem ob kakih enajstih zve\u010der kako malenkost postorit v firmo imajo ravno malico, en star hre\u0161\u010dav radio precej na glas, da se sli\u0161i po celi bajti in to je to. Neutrudno delajo do kakih dveh zjutraj. Vsak dan, brez izjeme. So morda kaj manj kot ‘mi’? Genetsko niti ne, njihov socialni status je pa druga\u010den, pa tudi \u010de ni, je pa njihov polo\u017eaj v podjetju druga\u010den. In tak\u0161ni ljudje se med seboj ne dru\u017eijo, tako pravijo.<\/p>\n
Po\u010dasi grem domov in bom na\u0161i vratarici za\u017eelel lep dan, ona pa meni, nasmehnila se bo, tako kot vedno, mogo\u010de kaj pripomnila in to bo to. Naslednji\u010d, ko bom pozabil kartico od pisarne mi bo pa odstopila svojo, ki odklene tudi mojo pisarno, namesto, da bi me poslala nazaj domov ali pa dejala, da naj pokli\u010dem sodelavca.<\/p>\n
Mogo\u010de ravno zato, ker zame ni nevidna.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Polno jih je okrog nas, ljudi, ki jih ne vidimo, ki jih spregledamo in gledamo skozi njih. V vsaki poslovni zgradbi je vsaj eden, vratar. Potem so tukaj \u0161e hi\u0161nik in \u010distilke. Gledam, kako ljudje hodijo mimo njih zjutraj v slu\u017ebo. Popolnoma transparentni so, \u010de koga pozdravijo, potem tisti iz ‘vi\u0161jega’ razreda nekaj zamrmra in odide svojo pot, v\u010dasih \u0161e to ne. Razlike med sloji so precej hecna stvar, jaz na\u0161e dve vratarice in enega vratarja vsak dan lepo pozdravim,…<\/p>\n