Sindikalne zabave in izleti v tistem pravem pomenu besede ((socialistično komunističnemu s pridihom bivše Jugoslavije, pa naj bo to dobro ali slabo)) so izginili. Preprosto jih ni več, nadomestile so jih neke precej skapitalizirane zabave in obiski zabaviščnih parkov ((spet, to je lahko dobro ali pa slabo)).

Rezultat je pa (žal) še vedno isti.

Tako se človek vpraša ali je bilo vredno se izpostavljati nekaj kilo watov ‘glasnemu’ ozvočenju, se pretvarjati, da plešeš ((ker plesati v bistvu ne znam, ‘I just mingle’)) in se v bistvu zmerno zabavati. Ura je malo čez pol tretjo, avtobus za nazaj je bilo treba čakati skoraj eno uro. Čez slabo uro se bom pa peš odpravil proti domu ((ni bilo potrebno, ker me je do doma zapeljal sodelavec)).

Že kar vidim o čem bom razmišljal. O tem kje je smisel vsega tega. Ampak vem pa, da se bom pridružil skupini bloggerjev, ki piše o tem kako so ga žurali. Z majhno razliko, napisal bom Preživetveni vodič ((survival guide)) za zabave namenjen geekom ((ustrezna slovenska beseda??)).

Z obveznimi barvnimi fotografijami!

PS: Tole sem pisaril na avtobusu, sedaj pa popravljam. 🙂