… dajem castno pionirsko besedo…

Ja, tako je to bilo vcasih. Vcasih ko smo v prvem razredu postajali pionirji. Ponosen sem bil na to, prekleto ponosen, da sem dobil rdeco rutko in modro titovko. Za tiste malo mlajse bralce lahko povem, da je titovka partizanska cepica, pokrivalo, ki naj bi ga nosili partizani. Ne vem, ce so jih dejansko nosili med vojno, torej drugo svetovno vojno, ne slovensko ‘vojno’, ampak s(m)o jih nosili po vojni. Pionirji in pionirke modre, vojaki, pripadniki Jugoslovanske Ljudske Armade, pa zelene. SMB Zelene. Kaj pa sedaj naredijo z otroci v prvem razredu osnovne sole? Ne vem. Zdaj je tudi sola drugacna, devet let. Cudno, precudno vse skupaj. Se malo, pa bo Jakob moral v solo. Pionirji smo bili vsi, pa je bilo vseeno ali si bil srb, makedonec, bosanec ali pa slovenec. To nas na nek nacin povezovalo. Najprej ‘jeklena’ roka Tovarisa Tita (lahko bi sicer nesramno pripomnil, da je bila to kasneje lesena noga ampak ne bom), potem pa budno oko ZKJ. 😉

Mi vsi smo mladi pionirji,
najmlajsi borci, borci za prostost.
Mi vsi in nasi komandirji,
Storili bomo, kar veli dolznost.

Ja, hecne pesmice. Vse je bilo tako militaristicno usmerjeno, preganjali smo zunanje in notranje sovraznike, moral si paziti kaj bos rekel na ulici, v sluzbi, v soli, drugace so te lahko zaprli. Marsikaj je bilo drugace ampak vsi smo vedeli, da smo Jugoslovani. Pa se ponosni smo bili na to. Patriotizem je obstajal.

Danes se pa skoraj vsak sramuje, da je Slovenec…