Že lani sem pisal o takšnem dogodku. Obljubil sem celo preživetveni vodič za zabave. No, nikoli ga nisem spisal. Ali pa trenutno nisem našel dotičnega zapisa.

Letos je bila stvar malo drugačna kot lani. Namesto Abbe in Disco večera, smo imeli Yourovisijo ((ne, prav ste prebrali)) in Yugo večer. Zabavali so nas nekoliko hripavi Aleš Klinar, všečna pevka Darja Drobnič – Didi s precej dobrim glasom. Poleg so bili še bobnar in dva kitarista, če sem prav preštel. Vsi skupaj pa so si nadeli ime Rock Partyzani. Bili so dobri, glasni in še enkrat glasni. Sumim, da imam rahlo okvaro levega ušesa, ker v levem ušesu me je precej bolelo cel večer. Z desnim je bilo vse v redu, ne glede na to, kako sem bil orientiran glede na izvir zvoka.

Karaoke večer je bil bolj žalosten, prijavljeni so bili trije tekmovalci oziroma skupine. Svoje poslanstvo so opravili, glede na stanje v katerem so ga opravljali, kar v redu. Za nagrado so dobili CD ploščo polno titovih pesmi. Nevem sicer kdo je kaj razmišljal ampak, računalničarjem gredo dati CD ploščo? Uganite kaj bo jutri sveže na Kaaza omrežju!

Posledica tega, da cel dan nisem nič jedel je bila, da sem se na zabavo pripeljal sestradan. Zatorej sem se najprej nažrl čevapčičev in se napil raznih mehurčkastih pijač. Jugo nostalgija povsod, od zastav z zvezdo, do projekcijskega platna, kjer so se vrtele reklame za Visoki C, Zastavo 101, Frutek, Beltop lak lazuro… in tako naprej do avtentičnega fička, delujočega in registriranega, ki je bil parkiran v dvorani. Vrtela se je tudi Jugo, Balkan, ‘bivša domača’ glasba.

Koliko časa bo bivša domača še bivša domača? Kam pa spada Dunajski Valček? Namreč, včasih je bila to kar domača štanca, ko smo bli še pod avstrogrsko. Sedaj je verjetno bivša domača.

Anyway med nastopom Partyzanov sta presenetili dve GoGo plesalki, ki sta poplesovali po šanku. Človek se vpraša kaj je naloga GoGo plesalk. Animacija obiskovalcev? Verjetno ne. Prvo uro so obiskovalci strmeli odprtih ust v dve zvijajoči se plesalki, ki sta imeli precej prekratka krila in preozke majice. Saj ne rečem, da je to slabo ali pa, da je to narobe. Problem je edino v tem, ker preden se ljudje ne napijejo, enostavno ne morejo iti na šank plesat. Ne, gre. Za to skrbi točno določen del možganov, ki ga pa ustrezna količina alkohola paralizira, takrat pa vsi na šank!

V cvetličarni imajo nek tak nifty feature. Preko BlueTooth povezave pošlješ sliko na eno izmed naprav, ki jo telefon najde in slika se potem prikaže na dveh malo večjih plazmatskih zaslonih. Ni minila polovica večera in že je bila na zaslonu ‘upskirt‘ slika ((tale je samo simbolična, če kdo ne ve kaj je upskirt)) ene izmed plesalk. Katere ne vem, se nisem ukvarjal z identifikacijo. Barva spodnjega perila, dolgočasno bela.

Po dobri uri zabave se nam je pridružil Tovariš Tito, s seboj je pripeljal dve partizanki in cigaro. Njegov pozdravni govor je bil tipično titovski, na čase zabaven, vseskozi pa kar precej jugo nostalgičen. Nostalgija s priokusom grenkega. Ljudje so poplesovali in rajali medtem, ko nas je sam maršal opazoval iz VIP lože. Zabava sama po sebi ni bila zanič a vendar. Nekje v zadnjih dveh urah, ko odvrtijo nekatere pesmi, ki prikličejo spomine, se človek zamisli. Evo, doma imam familijo, koruznica, dva otroka, pes in karavan. Picket fence sicer še manjka ampak tudi to bo. Verjetno ne picket fence ampak nekaj drugega. Nič slabega s takšnim nekaj urnim pobegom ampak, potem se ti ne ljubi več in rad bi že bil doma v svoji postelji in se objemal z osebo, ki te pozna malo bolje in povrhu vsega sploh ni pijana in te ne objame zato, ker Partyzani ravno nažigajo Suado ali pa Za dobra stara vremena. Na koncu užgejo še Bajagino Ti se ljubiš, tebe pa prijemlje, da bi lomil prste.

Vzameš si čas, stopiš malo vstran in opazuješ ljudi in kako se zabavajo. Zaužitost alkohola zmerna, ponekod pa se že pojavljajo znaki prekomernosti. Precejšnje prekomernosti. Ljudi je takole prav zanimivo opazovati, čredica razigranih in plesočih računalničarjev. Ne bi vedel, da so IT pipl, če jih ne bi poznal. No, se najde kakšna izjema tu in tam. Hotel sem narediti malo boljšo fotografijo, kjer so bili na kupu trije ljudje, ki so vsak brskali po svojih, no, dlančnikih, telefonih in podobnih napravicah. Tokrat jim pogledamo skozi prste, ker so pošiljali vsak svojo sliko na tiste plazma zaslone. Recimo. A vendar, geek, ki bi se rad zakamufliral na zabavi, se mora vsaj delati, da se zabava, da se mu po glavi ne plete ravno najnovejši algoritem za lossless kompresijo zvoka, ki ohrani precej dobro S/N razmerje.

Bistveno je, da se geek pretvarja, da se zabava, še bolje, če se pretvarja, da dejansko tudi pleše. Izkušnje tudi kažejo, da se tisti, ki izgledajo največji loleki med vsemu uspejo zriniti točno tja, kamor bi vsi radi. Med ženske. Očala, rahlo goofy obraz, na široko razprti komolci in fraza: “Ej, a bi se slikala z mano”, opremljena z nasmeškom deluje! Tudi, če ne premorete niti trohice smisla za ritem, ste pri poskakovanju štorasti, nič ne de! Ženske okrog sebe boste prisrčno nasmejali in večina jih bo plesala z vami, čeprav bodo odšle od vas s pohojenimi špičaki. Iz pomilovanja, usmiljenja ali pa mogoče celo zato, ker ste tako prikupni. Kdo ve, važno, da se pleše!

Na koncu zabava pride h kraju, človek gre domov zadovoljen, rahlo utrujen in nažuran, bi lahko rekli. Med vožnjo domov debatira o vse sorte stvareh. Med drugimi kateri je bolj ogrožen, sodelavec ali sodelavka, ki sta se skupaj vsedla. Predvsem pa nekateri razmišljajo zakaj pišoči ni že prej povedal, da ne bo pil alkohola, saj bi lahko tako šli s svojim avtom in ostali na zabavi do konca jutranjih ur. Kit bi pa potem vse skupaj domov odpeljal. Jaz se zavežem, da bom to storil drugo leto, če bo kdo zainteresiran. In, ko sem se takole ob pol petih privlekel domov, se mi ni splačalo več iti spat. Napisal sem pol tegale prispevka, peljal mulca v vrtec in se nato odpravi spat. No, spat nisem mogel, sedaj sem pa končal tole poročilo…

Disclaimer: Osebe na fotografijah niso povezane s pisanjem, izbral sem nekaj naključnih fotografij s telefona. Toliko, da ne bodo potem kakšne solze…