Kdo smo mi, kdo sem jaz?
Kaj dela bistvo človeka? Kdo in kaj izoblikuje človekovo osebnost? Kakšen je vpliv genetike in kakšen je vpliv okolice? Lahko okolica povsem izniči genetske predispozicije o osebnosti?
Človek se rodi in je na začetku kot nepopisan list papirja. Ne zna praktično ničesar. Naučiti se mora gledati, poslušati, uporabljati vsa ostala čutila in uporabljati svoje telo. Kapaciteta in in sposobnost učenja takšnega majhnega človeka je naravnost neverjetna. V enem letu se nauči uporabljati večji del svojega telesa in sporazumevanja z okolico. V dveh letih bo človek pri tem še bolj uspešen, pri treh letih sta pa njegova gibalna spretnost in psihična spretnost že dosegli praktični maksimum. Ostaja samo še izpopolnjevanje in dopolnjevanje.
Kolikšen je vpliv genetike na osebnost človeka? Nekdo, ki naj bi imel genetske predispozicije k agresiji, bo resnično agresiven, če bo živel v mirnem okolju? Bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je osebnost nekaj kar je veliki večini privzgojeno. Nekdo, ki je živel v okolju kjer je bilo precej agresije (agresivni starši, sorodniki) bo težkje miroljubne narave, saj je bil pod vplivom precej agresivnega okolja. Kako lahko potem ugotavljamo njegove genetske predispozicije o sebnosti?
Na to temo je bilo narejenih nekaj raziskav, Science Daily je imel spomladi lanskega leta zanimiv članek na to temo. Raziskovali so personality gene in radovednost pri pticah. Taisti gen ima tudi nekaj opraviti s sramežljivostjo, kakor pravi Wikipedia. Nekaj malega je napisano tudi o korelaciji genotipa in okolja. Science Daily pravi tudi, da je takšne sorte poizkusov težko kontrolirati pri ljudeh.
Pri vsem skupaj me zanima tudi ali lahko takšen vpliv okolja in zapostavljanje določene genetske predispozicije privede do nepredvidenih rezultatov. Prirojena agresija, potlačena nekam v ozadje naredi serijskega morilca?
9 thoughts on “Kdo smo mi, kdo sem jaz?”
Poleg genov in okolja obstaja še ena ključna sestavina, ki ji rečemo samodejavnost, ki si jo povsem zapostavil. Nisi mel psihologije v srednji šoli? Kaj izmed teh treh stvari človeka najmočneje definira ostaja skrivnost. So pa seveda filozofske struje in pogledi, ki vneto zagovarjajo eno, drugo ali tretjo opcijo, vendar je popolnoma nemogoče dokazati, katera ima bolj prav.
Tudi s trditvijo, da človek ob rojstvu ne zna ničesar, se ne strinjam. Zarodek že v maternici po mojem mnenju posluša zvoke iz zunanjega okolja in se nanje odziva. Po drugi strani praviš, da je človek ob rojstvu totalna tabula rasa, v naslednjih nekaj stavkih pa govoriš o genetski predispoziciji za agresijo. Ne vemo, m’kay?
Samodejavnost je nekaj kar je pogojeno z okoljem. Brez raznorazne stimulacije iz okolja ni samodejavnosti.
Ja, imas prav, nekaj malega clovek zna ze ob rojstvu ampak bore malo. Odziv na zvok je komot lahko cisti refleks.
In ravno to se sprasujem, ce je mozno, da obstaja kaj taksnega, kot je neka predispozicija za agresijo in ce je v koliksni meri je odvisno od okolja ali se ta agresija potem razvije.
Se ne strinjam popolnoma, da je samodejavnost tako zelo pogojena z okoljem. Dojenček na primer ima radovednost že v genih. In faze razvoja pri dojenčkih so vedno enake, ne glede na to, kako jih vzgajamo. Seveda pa enako velja tudi za odrasle ljudi. Če bi bili kakšne amebe potem bi se res odzivali na tistih 5 dražljajev iz okolja (svetloba, slanost in kaj vem kaj še) povsem predvidljivo in bi bilo težko govoriti o kakšni samodejavnosti. Vendar je človek bistveno kompleksnejše bitje in ima na dražljaje iz okolice bistveno več možnosti izbire kako bo odreagiral, zato lahko v kontekstu tega govorimo o samodejavnosti – ravno zaradi te možnosti izbire (za katero bi sicer nekateri rekli da je zgolj iluzija, pa pustimo to). Možno je pa na samodejavnost gledati tudi kot ne zgolj posledico okolja. Če se zaprem v sobo s štirimi stenami, nobenim zvokom in nikakršnim vplivom okolja, bom še vedno nekaj razmišljal. A zastopiš kaj hočem povedat? Človeške misli in delovanje, ki izhaja iz tega, so bistveno bistveno prekompleksne, da bi lahko določil, kateri dražljaj iz okolja je neko misel sprožil (denimo, da se odločim napisat AVL drevo – na to mojo odločitev bi težko rekli, da je vplivala denimo sobna temperatura). Oziroma dražljaj iz okolja je zgolj kamenček, ki sproži plaz človeških misli in iz njih izhajajočih dejanj. Kam se bodo pa te misli in posledična osebkova dejanja usmerila, je pa popolnoma odvisno od posameznika. Torej ta plaz misli vsak posameznik sam kontrolira (ali je na kvantnem nivoju ali še celo kakšnem nižjem nivoju to popolnoma determinirano in je zgolj iluzija zaenkrat ostaja stvar osebnega prepričanja). Nikakor pa ne moremo trditi, da gre pri človeškem mišljenju (in posledično čustvovanju in delovanju) zgolj za vpliv okolja na makroskopski ravni. Torej ta plaz misli vedno sami kontroliramo ali pa imamo vedno vsaj iluzijo da ga sami kontroliramo. Either way je poanta jasna. Dokaz je lahko tudi tale post – če človek ne bi imel zmožnosti usmerjati plazu svojih misli ali imeti vsaj iluzije da ta plaz misli lahko usmerja (in posledično čustvovanja in dejanj) v sorazmerni neodvisnosti od okolja, potem tudi ne bi mogel razmišljati v konstruktivnem smislu in tega okolja proučevati. Na znanost bi lahko kar pozabili. Upam, da je jasno kaj sem želel povedati.
> Dojenček na primer ima radovednost že v genih. In faze razvoja pri dojenčkih
> so vedno enake, ne glede na to, kako jih vzgajamo.
Radovednost v genih, ja s tem so se ukvarjali pri tistih pticih na Daily Science. Faze razvoja dojencka niso vedno enake. Nekateri se prej razvijejo motoricno, drugi govorno.
Ja, vem kaj bi rad povedal. Jaz se pa cedelje bolj ukvarjam z idejo, da do tega ne bi prislo, ce clovek ne bi bil sposoben zaznavati okolice. Na Slo-Techu je bila podobna tema. Vprasanje, kaj bi se zgodilo, ce bi imel cloveka, ki ne bi dobival nikakrsnjega inputa.
Svobodna volja bo zame ostala svobodna volja, vse dokler mi nekdo resnicno ne dokaze, da je ni. Samodejavnost je na nek nacin posledica svobodne volje oziroma na nek nacin hodita z roko v roki. Saj ne zavracam popolnoma samodejavnosti ampak se mi zdi, da bi utegnila biti pretezno posledica zunanjih vplivov. Tako makroskopskih, kot tistih posledicnih, ki se zgodijo zaradi vpliva okolja na dolgi rok.
Primer agresivnega starsa recimo, ki na otroka na dolgi rok tako vpliva, da avtomatsko zavraca nasilje, ravno zaradi tega, ker ga je sam toliko dozivel.
>Faze razvoja dojencka niso vedno enake. Nekateri se prej razvijejo motoricno, drugi govorno.
No, mislil sem na tiste faze po Freudu.
>Jaz se pa cedelje bolj ukvarjam z idejo, da do tega ne bi prislo, ce clovek ne bi bil sposoben zaznavati okolice. Na Slo-Techu je bila podobna tema. Vprasanje, kaj bi se zgodilo, ce bi imel cloveka, ki ne bi dobival nikakrsnjega inputa.
Tudi jaz menim do neke mere podobno. Vendar so zanimiv problem gluhoslepi, torej tisti, ki so gluhi in slepi hkrati. Vendar se lahko vsaj premikajo, čutijo, vonjajo in okušajo ter nekateri izmed njih niso v tem stanju že od rojstva. Res je zanimivo vprašanje, kaj bi bilo, če bi odklopili vso senzoriko in motoriko. To bi bil za tega reveža najhujši možni psihični obup. Je pa vprašanje, če je kaj takega sploh mogoče kakorkoli izvest. Mogoče bi se sami možgani izklopili in bi tak človek umrl, ker kognitivni del možgan ne bi mogel delovati brez povezav s senzoriko in motoriko? Kdo ve.
>Svobodna volja bo zame ostala svobodna volja, vse dokler mi nekdo resnicno ne dokaze, da je ni.
Za mene tudi. Mislim tudi, da še zdaleč nismo dosegli mej znanstvenih odkritij in tudi samo vprašanje kje je če je meja je zanimivo.
Glede na to, da se na nek način ukvarjam z osebnostjo rastjo, bi rekel, da je dosti bolj odvisno od okolice in samodejavnosti kot pa genetsko. Recimo agresija, če je genetsko podedovana. Če z to agresijo povežeš obilo bolečine, se boš agresiji izogibal kot hudiču. Tako da lahko postaneš s takšnim pristopom čisto drugačen kot ti geni velijo. Nisi bral na slo-techu teme Pain/Pleasure? 😛
ko govorimo o bistvu človeka se zaletimo v filozofske razprave. bistvo pa je le eno samo. tisto, ki si ga sami zastavimo: na začetku sredini ali na koncu. pot in cilj izbiramo sami.
prav tako svojo osebnost oblikujemo sami, na nas pa vplivajo dražljaji. vedno imamo možnost spremeniti samega sebe. ko spremenimo sebe se tudi okolica spremeni. izredno enostavno 🙂
če ima na to vpliv genetika se lahko stepmo v baru, okolica je sicer zelo primena, vsekakor pa smo sami tisti ali gremo v takšno beznico in izvlečemo bokserja, nož ali pištolo. seveda lahko gremo igrati pikado, vulgarno govorit, gledat fuzbal tekmo… tako lahko govorimo o večih dejavnostih, povrh vsega lahko še izpostavimo horoskop 🙂 zatem tudi kakšna vedeževanja, vsekakor nekaj, kar nam da trdno voljo, da nekaj naredimo ali pa se mu v velikem loku ognemo.
kako je odvisno od nas samih je močno opisano v eni zgodbici. brata dvojčka imata očeta, ki je pijandura, ju pretepa, sovraži, in z vsemi sredstvi poskuša popestrit njun razoj v družbi. brata odrasteta inrezultat je sledeč: eden popiva, se drogira, kurba in predstavlja dno družbe – drugi pa je uspešen poslovnež, vedno nasmejan, komunikativen in predstavlja uspešnost. ko so ju vprašali, kako je možno, je bil odgovor pri obeh enak. gledal sem očeta. prvi je to vzel kot “vzor” in se po temu ravnal. zato še eni dandanes govorijo – jabolko ne pade daleč od drevesa. drugega je srečala pamet in se je odločil za proaktivnost. delal je stvari ravno obratno. spremljal ga je življenski cilj, da ne želi postati tak kot oče. on je postal močnejši od svojih strahov in si je dovolil brcniti tisto jabolko izpod jablane daleč sadovnjak.
zato je to težje kontrolirati pri ljudeh. ni vse odvisno od genov. in ja – nismo živali. v sebi nosimo močno orodje. tisti rdeči gumb, ki ga lahko stisnemo kadarkoli in nas “ponese” v vesolje 😀
samuelion, to zgodbo sem prebral ravno v eni knjigi za osebnostno rast. 🙂
Comments are closed.