Pogled v oči je močno, prodorno in hkrati težko dejanje. Zreti ljudem v oči in se pogovarjati z njimi je nekaj, kar zmorejo le redki. Marsikdo je prepričan, da lahko ljudi gleda v oči med pogovorom ampak pozoren opazovalec bo ugotovil, da med pogovorom oči begajo sem ter tja, se sprehajajo po sogovorcu, so nekaj časa na njegovih očeh, telesu, objektu za sogovornikom in tako naprej. Fiksirati svoj pogleda na sogovornikove oči in ga gledati, praktično nepremično je nekaj kar je precej naporno. Poizkusite enkrat.

Ljudje se pogledov v oči izogibajo, hote, nehote, kdo ve? Najbolj zabavno pa je opazovati ljudi na ulici in jim med srečevanjem gledati direktno v oči. Tistim, tistim, ki hodijo z dvignjeno glavo in dvignjenim pogledom. Reakcije ljudi so tako zelo različne, da se neznansko zabavam, ko jih opazujem. Nekateri pogledajo vstran, drugi pospešijo korak, da so čim prej mimo mene, tretji se spet pretvarjajo, da bolščijo nekam v prazno in me ne vidijo. Nekateri me začudeno gledajo, potem ogledujejo sebe, jaz se pa komaj zadržujem, da mi ust ne raztegne v nasmeh in potem krohotanje. 🙂