Naletel sem na prve malo bolj resne težave pri mojem treningu. Navadil sem se na bolečine v določenih skupinah mišic, odvisno od treninga. Tudi odpoved junk prehrani ni pustila nobenih resnejših posledic.

Najbolj me v resnici daje to, da so stroški fitnessa prav mizerni v primerjavi s stroški za hrano. Pravkar sem pobasal osem jajc, približno dva rumenjaka sem dal otrokoma.  Zraven sem pojedel dva kosa kruha ((na žalost ni bil polnozrnat, ker ga ni bilo nič doma, vem, vem, grešim)) danes me čakajo še kakšni trije obroki. Za večerjo se bom najedel ovsenih kosmičev pred spanjem bom pa butnil še kake četrt kile skute.

(nevmesni komentar, pravzaprav vmesni, ker je vmes… Ema je ravnokar stresla vse plenice iz vrečke na kavč in se med histeričnim smehom in cviljenjem “pleniceee pleniceee” začela valjati po njih. Spomil sem na  Ms Demi Moore in njenega nespodobnega povabila… Bizarno)

Torej ~ osem jajc, če jih pojem vsak drugi dan bom na teden zmazal približno 25 jajc, to je sto jajc na mesec! Dobro, ne bom ostal samo na jajcih. Potem je tukaj še piščanec/puran na žaru, ki ga ponavadi jem za kosilo. Takrat lahko zmanjšam količino jajc. Zaužiti bi moral približno 162.5g beljakovin na dan. Kupil sem šentjurjska debela jajca, XL size, minimalno 73g po jajcu. V osmih 73g jajcih je približno 81,76g beljakovin. Fuck! 🙂 Torej sem z osmimi jajci na polovici. V 100g piščančjih prsi je 33g beljakovin. Recimo, da ima en zrezek 200g, 66g beljakovin.  Pa sem že skoraj na cilju. 100g puste skute ima okrog 21g beljakovin. Juhu. Zmanjšam porabo jajc na račun skute. Potem so tukaj še ribe, soja in pa skoraj bi pozabil še ovseni kosmiči. Ovseni kosmiči imajo nizek price/performance ratio, kar je dobro. Kje so potem še ogljikovi hidrati in maščobe?

Ja, potreben bo rebalans družinskega proračuna. Definitivno. Se pa stvari malo skompenzirajo s tem, da sedaj za pitje kupujem pretežno vodo in včasih kako izotonično pijačo.

(Precej me pa muči to, no, ne vem kaj. Sem vedel, pa se je Ema blagovoljila splezati na mizo in se dreti: “jaz sem pa opica, jaz sem pa opica!” Nakar jo je Jakob ob mizi začel oponašati in zdaj imam dve opici, ki se dereta kot dve, no, opici in z metrom merita lego kocke.)

V telovadnici so stvari precej hecne. Na napravah na katerih sem do sedaj delal sem v enem tednu zvišal obremenitev. Ne na vseh, na precej pa. Včeraj sem prvič delal z utežmi in samo dvigovanje še ne bi bil tak problem kot lovljenje ravnotežja. Držati tiste ročke nad glavo medtem, ko jih spuščaš počasi navzdol in potem tiščiš nazaj gor zna biti kar boleče.

(Jaka in Ema se sedajle dereta:”indijanci, indijanci…” Vmes sta se uspela slečt in vsak je nase navlekel eno plenico. Decibeli dretja so ravno pravšnji…)

Torej, da na kratko povzamem, takoj po treningu sem precej utrujen in zdelan. Utrujenost traja nekaj minut, ravno toliko, da se stuširam in pridem do avta. Večer ponavadi mine brez posebnosti. Naslednje jutro so bolečine prijetno zmerne in ni nekih težjih problemov. Ampak to vse skupaj ni nič v primerjavi z logistično nočno moro šestkratnega basanja hrane vase, ki mi le redko uspeva. Petkrat še gre, če sem doma, če nisem je pa že problem.

Najbolj bizarno pa je, da sem postal neke sorte mazohist, bolečine po treningu se mi zdijo prijetne.