Tiskana blogorola dejansko deluje, danes sem jo našel v poštnem nabiralniku, jo pobral ven, mulca nagnal med igrače in jo odprl. Že na četrti strani ((V bistvu že na tretji strani ampak o tem drugič…)) sem našel jackpot, ki me je pripravil do tega, da sem tiskano Blogorolo potisnil na stran in šel po računalnik moje male koruz(n)ice. Sedajle pa tipkam.

Drugi svet je objavil nagradni natečaj v katerem pozivajo bloggerje naj pišejo o nezemljanih. Pri tem bi radi, da blogger da na svoj blog nek banner in še podnaslov. Jaz bannerjev načeloma ne dajem na svoj blog, zatorej tega ne morem narediti. No, nočem. Podnaslova prispevku pa dejansko ne morem dati. Lahko ga samo simuliram. S kakšnim pomišljajem.

Torej, nadvse popularna Drakova enačba. Precej preprost račun s katerim lahko izračunamo koliko je civilizacij s katerimi bi lahko komunicirali v naši galaksiji. Pa je bil tale možakar res tako brihten, da bi njegova formula kar držala?

Vsekakor. Samo določene spremenljivke v njej bi moral malo popraviti. Pri poenostavljeni varianti te enačbe vzamemo povprečno število zvezd v eni galaksiji in potem množimo. Najprej z deležem zvezd okrog katerih so se formirali planeti, potem s povprečnim številom planetov, ki lahko podpirajo življenje v orbiti okrog ene zvezde, potem to množimo z deležem planetov, na katerih se življenje potem tudi ustvari, nato še z deležem tistih, ki uspejo ustvariti inteligentno življenje, predzadnja množitev bo s številom civilizacij, ki si želijo/lahko komunicirajo z drugimi civilizacijami in na koncu še s povprečno življensko dobo take civilizacije.

Ven pa dobimo številke, ki so precej različne. Vse od nekaj milijonov, pa do ena. Glavni problem teh zgoraj naštetih deležev je ta, da nimamo nekih vzorčnih statističnih podatkov. V naših anketah je n vedno enak ena. Drek pa taka statistika. Lahko kaj predpostavljamo? Marsikaj lahko ampak ljudje stvari predpostavljajo preveč optimistično. N = 10 je eden izmed rezultaov drakove enačbe. Bolj pravilen rezultat bi bil 1. Jaz se pa nagibam h kaki malo manjši številki. Recimo 0.00001. Na vsakih deset tisoč galaksij se najde ena, ki bi utegnila razviti inteligentno življenje, ki bi bilo sposobno komunicirati z nami. Pa še tukaj sem preveč optimističen.

Fermijev paradoks se preprosto vpraša: Kje hudiča so?! Kdo? Ja nezemljani vendar. Resnično, kje hudiča so. Postavljati jih v timeframe enak našemu, torej da so šele dobrih 150 let nazaj začeli oddajati radijske signale, ki bi jih mi lahko ujeli in se še nismo uspeli slišati je še BOLJ neverjetno, kot to, da sploh obstajajo. 🙂 Če obstajajo, potem so že izumrli, so ostali na ravni dvoživk ali pa je njihov planet pogoltnila kaka druga zvezda/planet. Če so se začeli šele sedaj razvijati, potem jih bomo čakali še kakih deset tisoč let, tisoč gor ali dol, da začnejo kaj oddajati in jih bomo utegnili slišati. Če so oddajali milijon let ((milijon let na geloški skali niti ni tako dolgo)) nazaj, jih tukaj ni nihče slišal in so verjetno že izumrli. Skratka, ni jih. Če si želi človek prepotovati galaksijo naredi to v kakšnih 50 milijonih let. Naša zemlja je ‘na svetu’ že več kot štiri milijarde let. Vesolje je staro 13.7 milijarde let. Bemu boga, da bi pa v tem cajtu tisti taprvi, ki so ratal inteligentni že mogli nekam prilezti.

In potem pridemo do hipoteze osamljene zemlje (Rare Earth Hypothesis). Slednja nam pove, da mora osončje plavati v malo bolj umirjenem delu galaksije. Bolj na robu, kot proti središču. Zvezda okrog katere krožijo planeti mora biti ravno pravšnja. Ne prevelika in ne premajhna, ne prevroča in ne premrzla. In goreti mora vsaj kakih 5 milijard let. Naša zemlja se je precej dolgo kuhala preden se je skuhala do prvih celic. Zvezd podobnih soncu je samo kakih 5% v naši galaksiji.

Takrat, ko zvezda ustreza mora ustrezati tudi solarni sistem. Plinski orjaki nase vlečejo raznorazne bolide in zmanjšujejo število trkov in raznih apokaliptičnih scenarijev. Poleg tega tak plinski orjak ne sme biti preblizu zvezde. Če je, potem je že križal orbite drugih manjših planetov. Kaj se je z njimi zgodilo, pa sam bog ve.

Na koncu se lotimo še planeta, kak mora biti planet, da se bo na njem kaj pametnega scmazilo? Ne preblizu in ne predaleč od zvezde. Tudi prave velikosti mora biti planet. Premajhen? Ni atmosfere. Prevelik? Ga bo zadelo precej več bolidov. Planet se mora dovolj hitro vrteti okrog svoje osi, da se enakomerno segreva in ohlaja. Predstvljajte si odojka na ražnju, ki se prepočasi vrti. Hrbet je že zažgan, parklji se pa še posmodili niso. Ne gre to tako. Precej fino je, da ima planet svojo os malenkost nagnjeno, da pride do letnih časov. Lastno magnetno polje, ki ščiti pred kozmičnimi žarki in še marsičem je precej zaželjena zadeva.

Nazadnje pridemo še do atmosfere, naše Lune, plimovanje in kaj vem česa vsega še. Bitij, ki so sposobna komuniciranja in so vsaj približno tako spretna kot smo mi.

Spet se poraja vprašanje, kje hudiča se skrivajo? 🙂