V avtu, na poti iz vrtca:

Ema: “Ati, a dežuje?”
Ati: “Ja.”
Ema: “Zakaj pa dežuje ati?”
Jakob: “Ja, zato ker je nevihta!”

Popoldan ob sedenju pred televizijo, Ema prinese nekaj lego kock:

Ema: “Na ati.”
Ati: “Kaj naj s tem?”
Ema: “Ati, ja nekaj sestavi!”
Ati ((prične s sestavljanjem in Ema mu podaja kocko za kocko)): “Aha…”
Ema: “Ati, pokazi, da vidim kaj si sestavil.”
Ati, da neko precej naključno narejeno skulpturo iz kock Emi.
Ema: “Hmmmm, Helikopter! Bravooooo!”

Tik pred spanjem, na sekretu:

Ema: “V vrtcu nisem nič kakal.”
Ati: “Kako pa to, da ne?”
Ema: “Ja, nisem kakal. Sem včeraj pri babici.”
Mama: “Pa si veliko nakakala?”
Ema: “Ja sem ja. Lucija je pa čisto malega bekeca naredila. Malega malega.”
Ema: “Veš, sem bil pri zdravniku.”
Mama: “Kaj ti je pa blo?”
Ema: “Prstka mi je odrezal. Tk, tk, tk, tk. Tako mi ga je odrezal. Pa ga ni blo več.”
Ati: “Aja?”
Ema: “Ja, veš, potem mi ga je pa dal nazaj in je zrastel. Ko sem bil še mali sem bil dojenček, zdaj sem pa zrastu in sem Ema!”
… … …
Pretežno monolog je potem trajal skoraj pol ure.