Clovek ((Ja, saj vem, napisal bi prav ampak sem namestil KDE 4, potem sem zelel prevesti KDevelop za KDE4, pa sem ugotovil, da nucam KDE 4.1, potem sem sel prevajat KDE 4.1 in sem pobrisal polovico stvari, ki jih KDE4, ki trenutno tece, potrebuje za delo. Tako sedaj ne morem odpreti nove konzole in zivim v strahu, da bom po nesreci zaprl se to, ki jo imam odprto. Prav tako pa ne morem pognati nicesar drugega kar spada h KDE 4. Posledicno ne morem nastaviti nase tipkovnice, da bi lahko tipkal po ‘nase’. Zadovoljni z razlago?)) takole zjutraj, nic hudega slutec, malo pospravlja po kuhinji in ob zapiranju hladilnika slisi nek cuden zvok, ki mu ne posveca pozornosti ((Pa bi moral…)). Ko ze skoraj konca s pospravljanjem ugotovi, da je trenutno aktualna ((V vsem upanju, da se bo tale trenutno se vlekel skozi desetletja, morda celo stoletja, ce dozivimo upload)) koruznica odprla novo skatlo mleka, kar niti ni tako cudno, ker imamo doma po kuhinji polno praznih in polnih tetrapakov. Njihovo stanje je pa precej kvantno. Lahko so polni, lahko so pa tudi prazni. Zato clovek, ki ima nekaj pameti, ponavadi vzame nov tetrapak in ga odpre. Torej, na pultu je bil se en tetrapak mleka, ki sem ga hotel postaviti na hladno.

Izkazalo se je, da je bil tisti cudni zvok, kateremu nisem posvecal pozornosti ((Pa bi moral…)) premikanje vratne police v hladilniku. Tale nas hladilnik je narejen tako, da ima v vratih tako snemljivo polico, da jo lahko ocistis, recimo. Ce je umazana. Ali pa polita z mlekom. Morda tudi vinom.

Ob ponovnem odpiranju vrat, se je polica, ki se je prej premaknila, preprosto snela s svojih zaticev. V vratni polici je bila steklenica vina, nekaj iz Ritoznoja ((Kdo hudica si je spomnil tako ime)) in pa en liter mleka.

“Then the gravity kicked in!”
Ob opazovanju vina in mleka kako padata na tla sem najprej pomislil na to, da je precejsnja skoda, ker imam polne roke. V eni roki liter mleka in v tisti s katero sem odpiral hladilnik polna skleda  ovsenih kosmicev. Potem sem pomislil, da bi morda za preprecevanje katastrofe uporabil noge. Podstavil sem desno nogo. Steklenica je priletela nanjo. Bingo! Ampak. Steklenica se je vseeno uspesno razbila.  Nakar je mleko priletelo na razbitine steklenice. Tetrapak, ceprav narejen iz precej trpeznega kartona se je pod bridko ostrino razbitega stekla vdal.

Zalostno? Tragicno? Zgodba zakljucena? Ne se. Vse kar sem uspel izustiti je bilo “Pizda”! Ob tako veselih zvokih je firbec prinesla se nasa predraga psica. Onyx. Mesanica mleka in vina je dosegla njene tace. Vse stiri. Vse kar sem uspel izustiti je bilo “Bejz stran Onyx”! In je sla. Z vsemi stirimi stran. Po celem hodniku. Uspesno sem jo izsledil, saj je pustila precej lepe blatne sledi za sabo. Ce bi bil indijanec, bi jo lahko izsledil tudi ce bi bil slep.

Na koncu se clovek vprasa, kaj bolj smrdi? Kuhinja polita z buteljko vina ((neodprto, povsem novo, dober letnik)) ali pa rahlo skisano mleko, ki se kisa s precej veliko hitrostjo, prakticno pred ocmi opazovalca. Na nek nacin sem se pocutil kot astronom, ki mu je pred ocmi ena zvezda explodirala v supernovo.