Laura in George sta nas zapustila, zgodilo se, vsaj tokrat, ni nič nenavadnega in nepredvidljivega. Moji občutki ob obisku so bili nevsakdanji, nenavadni in dokaj zanimivi. Predvsem zato, ker je spet postalo vroče, po monsunskem deževju, ki nas je pestil zadnji teden ali celo štirinajst dni ((ne vem natančno, ker mi ni treba vsakdan v pisarno in ker vsak dan prav tako vstajam ob šest in trideset minut in ne štejem dnevov)), skoraj poletno vročino si lajšam s sedenjem na terasi medtem, ko tamaladva skačeta po najnovejši pridobitvui našega doma. Ne, to ni hišni ljubljenček temveč preprost trampolin. Jakobu za štiri leta.

Kljub sedenju na terasi je na čase še vedno malo vroče. Sploh po košenju že skoraj perfektno razraščene trave. Potrebno je bilo improvizirati. Zmanjšati količino oblačil, ki pretesno pokrivajo kožo na telesu. Hkrati! Hkrati pa je bilo potrebno spet na novo odkriti že davno pozabljeni način nošenja nogavic.

Želim si samo še, da bi bile moje nogavice druge barve. Bele.