Blog Blog Blog. Ja, vsakic sproti mi je ta beseda cudno blatna. Anyway. O cem naj bi pisal v blogih. Se precej sprasujem, morda bi moral zacet z recenzijami filmov, knjig, dramskih predstav ali necesa podobnega, nekaj kar bi dalo mojemu blogu rdeco linijo. Tisto rdeco nit, ki jo iscemo v nadaljevankah, filmih, serijah in raznoraznih stvaritvah.

Kaj ko bi pisal o kvackanju, sivanju in klekljanju? Tukaj bi rdeca nit imela se prav poseben pomen. Mogoce bi pa moral izpovedovati svoje probleme (ki jih precej hitro resujem, ker ne tuhtam o njih), zivljenske zadeve. No, poizkusimo:

Danes je bil spet precej tezek dan. Zbudil sem se cudne volje, tudi moja najvecja ljubezen je bila precej cudna. Se pozna, ze dolgo vec ne spiva v isti postelji in to ima svoje posledice. Za zajtrk sem jo nadrl in bil cel dan tecen. Potem sem imel kar malo slabo vest. Nisem vedel kaj naj recem, cudni obcutki so me navdajali in ni mi bilo vsec, kako sva se obnasala. Odlocil sem se, da bom zakopal na nek nacin odkopano bojno sekiro. Kosilo je minilo v tisini, ki jo je vsake toliko casa prekinil Jakob s svojim vriskanjem. S tezkim srcem sem se mu nekajkrat nasmehnil. Potem sem ga peljal na sprehod, nazaj grede sem kupil se dve marjetici v loncku in ju podaril moji ljubezni. Vsec so ji bile. Komaj cakam, da bo vecer, da bo sel Jakob spat, midva se bova pa lahko malo stisnila in skupaj pogledala televizijo.

Nevem no, kako se vam zdi? Naj nadaljujem v tem slogu? Malo cudaski se mi zdi. Gaby bi najbrz rekla, da mi manjka romantike. Cisto mozno priznam. No, kako bi jaz napisal zgornji odstavek? Nekako takole:

Jutro. Mali mi je najprej zmetal vse kar je bilo na polici nad posteljo na glavo. Pa sem se trpel nekako, ko se je pa spravil in vzel neko leseno lutko in z njo neumorno nabijal po moji glavi je bil pa skrajni cas, da vstanem in ga oddam Gaby, da grem lahko na obvezni jutranji WC (vcasih sem hodil kar z njim v narocju, ampak sem nehal, po tem, ko mi je vrgel eno sliko na tla, ki bi sicer morala viseti na steni…) Gaby je sla se naprej spat v spalnico, mali je tacas razgrajal po dnevni sobi. Kasneje, ko se je Gaby spet spravljala pospravljat, sem rahlo popenil in ji rekel naj gre lezat na kavc in lenarit je takoj vprasala kdo bo vrt oplel in perilo obesil (zdaj treba kar naenkrat obesat, susilec ni vec dober), sem bil raje modro tiho in sel kuhat mulo. Jakob si je privoscil malo spanja, Gaby je pa med mojim kuhanjem mule skuhala kosilo. Ce mali ne bi vriskal in jamral med kosilom, bi ga pospravila v precejsnji tisini. Potem sva si privoscila se en Star Trek, po koncu sem se pa jaz z malim odpravil po ene robcke za rit brisat. Nazaj grede sem se ustavil v cvetlicarni. Tista teta tam me je malo cudno pogledala, ko sem hotel imet krizantemo, tisto za na grob ja, novembrsko. Bi bila za Gaby, ker je ze cel dan tecna. Na koncu sem kupil dve marjetici v loncku. Sem pa razmisljal o paketu svec, takih rdecih z zlatim, naluknjanim pokrovom, zavitih v crn celofan.

No, to je bilo to.

Nevem, zelo verjetno bom v blogu se naprej bluzil, tako kot do sedaj in sedaj. Ce bi hotel biti provokativen, bi rekel, da za kaj bolj globljega, pojdite prebirat blog kaksnega intelektualca. Pa ne bom.
😛