Do včeraj je bil na prvi strani ‘časopisov’, v narekovajih zato, ker časopisov ne berem, občasno pa pogledam kako naslovnico na webu. Od včeraj naprej, mogoče predvčerajšnjim pa nič več. Vse zaradi nogometne evforije. Tomaž Humar je bil velik človek, ki je prilezel zelo visoko in to lahko vzamemo precej dobesedno.

Ampak ali je bil Tomaž heroj? Še dva dni nazaj je bil. Bil je tisti, ki je premikal meje nemogočega, presegal samega sebe in presegal zmogljivosti človeškega telesa, vzdržljivosti in kaj vem kaj še vse. Precej teh stvari se je nabralo takole po časopisju in televiziji. Vsekakor njegovi dosežki so pohvalni in zavidljivi. Počel je stvari, ki jih jaz nikoli ne bom zmogel iz preprostih razlogov: Ne ljubi se mi laziti v hribe in rad počnem stvari za katere vem, da imam nekaj več možnosti, da pridem živ domov. Tomaž je svojo glavo v hrib nesel na palici in v zadnjem ((No, težko bi bil predzadnji)) poizkusu se mu je odkotalila po bregu navzdol. Ga obsojam zaradi tega, ne. Mu privoščim to? Bog ne daj.

Obsojam pa delanje herojev iz nošenja svoje glave na palici. V hrib ali pa na avtomobilsko dirko. Tomaž je bil človek in bil je alpinist, kako dober je bil nimam pojma, vem, da so ga že štiri leta nazaj vlačili iz ene stene, takrat še uspešno. Vem tudi, da mu je lazenje v hribe bilo kot droga, ki se ji ni mogel odpovedati. Medijsko kovanje med heroje je pa naravnost bebavo.

Danes, po končani nogometni tekmi, pa Humarja ni več. Vsi smo veseli, da gre Slovenija naprej, kamorkoli pač že. Danes bi Tomaž Humar moral biti vsaj fucbaler, pa bi vsi govorili o njem. Evforija bi bila še večja! Pa tudi zabava, saj je bilo včeraj na socialnih omrežji precej pestro in zabavno. Edini problem, ki ga vidim je to, da nogomet ljudjem začasno izklopi 80% živčevja. Komentator na Valu 202 je dejal, da je eden izmed naših nogometašev igral ena-na-ena proti trem rusom. Hudirja no. Na 24ur.com so zapisali kako so naši zapravili že tri sto odstotne priložnosti. Krucefix no, kako se lahko sto odstotna priložnost zapravi?

“Gospod boste kupili eno srečko? Vsaka zadane! Res! Sto odstotno!”
“No, pa bom.”
“Več sreče prihodnjič.”
“?!?!?!”

Bilo je še nekaj podobnih stvari ampak dovolj o nogometu in dovolj o Tomažu za danes. Grem v gozd, s sekiro, ker me skrbi kaj bo s plinom iz Rusije…