Ja, hitro pride do tega. No, stvari niso tako tragicne kot se mogoce slisi. Gaby je pri Emi v bolnici, Jakob, Onyx in jaz pa prezivljamo nek kvazi quality time skupaj.

Kvazi zato, ker je tega casa relativno malo, kljub mojemu dopustu, ker je Jakob pac cez dan v vrtcu jaz pa letam po raznoraznih opravkih in obiskujem Gaby in malo v bolnici.

Tipicen vsakdanjih ‘oceta samohranilca’ je priblizno tak: Zacne se ze prejsnji dan, ko se Jakob odloci, da v bistvu ob desetih zvecer se ni cas za spanje ampak je cas za, no, ne vem za kaj, za vse samo za spanje ne. Pa cisto vseeno, ce je ze tako zaspan, da tudi stati vec ne more. Ta postopek nekajkrat ponovimo, recimo trikrat je kar v redu. Potem se ob treh zjutraj oglasi telefon, klice neka neznana stevilka in meni malo panika, kaj ce klice bolnica? Klicala je, nevem kdo ampak hotla je Jerneja, ki ji je dal stevilko. Sorry babe…. 😛

Ob stirih zjutraj se psica spomni, da mora NUJNO ven it. Ne samo NUJNO ampak N U J N O! Jasno, potem zunaj NUJNO ovohava travo in zavoha enga loverja in se zapodi vanj un revez pa zbezi stran. 😉

Potem spanje se za kaki dve uri in pol, potem je na vrsti, da me Jakob zbudi. No, tokrat me ni, sem se okrog sedmih sam zbudil. Spalnica je bila razturjena, mali je bil pa ze v kuhinji. Na nadaljevalnem krizarskem pohodu. K sreci sem ga ustavil, preden je povzrocil kaj skode.

Pot v vrtec je bila zmerno do pretezno normalna, v vrtcu si je mali razbil ustnico, ker je pac lazil povsod kjer ne bi smel, vzgojiteljicam pa je povzrocal kar precej problemov, ker morajo non-stop gledati nanj.

Popoldneve prezivljava prakticno povsod samo doma ne. Nekaj pri tasci, nekaj pri sosedih, vsi bi nama kuhali kosila vecerje in kaj jaz vem kaj se. Midva pa tako uzivava ob cisto navadnih makaronih vrzenih v pisker in eno omako iz konzerve.

Potem je pa ze tako kmalu konec dneva, Jakob gre spat, jaz pa v dnevno sobo na kavc, izlezavanje in preklinjanje ob predelovanju PlayStation controllerja v neko neprepoznavno gmoto plastike. Ja, zvecer pa RES lenarim. 😉 Se tale entry sem komaj spisal, ne berem mailov, ne berem forumov. Postal sem kiberneticni asocialec.

Sem pa nasel tale blog in zacel razmisljati o tem, da bi lahko recenziral bloge. Saj ne, da bi bil jaz nekdo, ki bi bil pristojen ocenjevati bloge , jih komentirati in kritizirati ampak stvar bi lahko bila zabavna. 😉

No, smrketa je tipicni primer solske polpismenosti. Neka mesanica ljubljanscine z nakljucno postavljenimi vejicami. Smesno, ampak dajmo ji cas! 😉

PS: Se bom potrudil in cimprej nehal pisati o teh malih puhastih zadevah in se posvetil bolj vsakdanjim neumnostim… ;>