Zveni kot naslov nekega norega (novega) kviza. Igre na srečo ali kaj podobnega. Oddaja v kateri se voziš po mestu in loviš poštarja. No, ni kviz, ampak je reality show. Glavni akterji s(m)o bili Gaby, Ema, Škoda Fabia in BigWhale.

Tole so pravila:

Ob 11:30 moraš na Center za Socialno Delo prinesti nek papir, da ti odobrijo očetovski dopust. Papir moraš tja prinesti danes, brez zamud. Očetovski dopust koristiš od 21. 9. in do 5. 10. tekočega leta. Papir, ki ga moraš prinesti tja, bo sproduciral tvoj delodajalec, ki ti ga bo poslal na tvoj dom. Preden prineseš papir na CSD moraš poklicati referentko in jo obvestiti, da prideš.

Takole, na grobo. Igrali smo danes. V moji preljubi firmi, so jasno pozabili, da mi morajo papir poslati in so ga poslali šele včeraj. Ok, no frke, stvar pride danes k meni, plenty of time… Mnja. Ujemi poštarja se začne. Ura je bila devet zjutraj, ko sem ugotovil, da poštarja še ni nikjer. Ob desetih smo se spričo okoliščin vsi skupaj (razen Onyx in Jakoba) znašli v avtu. Žunko (zateženi zgornji sosed) je dejal, da poštar pride okrog 11:30 in da ga tudi on čaka.

Fuck. Ujemi poštarja! Letim na pošto, vprašam kdo nosi, kje nosi in kdaj pride v našo ulico. Jasno, ne vedo kje je, ne vedo kdaj pride k nam njegovega telefona pa ne dajejo zaradi kaj jaz vem katerega razloga. Ok, HINT #1: Možakar na pošti mi pove nekaj ulic, ki jih ta poštar pokriva (po tem kar je povedal, je izpadlo tako, kot da ma celo Tezno samo enega poštarja….).

Lov se prične, v avto, na Dogoško ulico. Precej dolga ulica, zakruzamo gor in dol, poštarja nikjer. Potem pa v daljavi, na enem parkirišču rumen motor (informacija s pošte je bila, da ima naš poštar kolo, rumeno, poštarsko), poštarski. Plotting the intercept course, poštarja ustavim in ga pobaram, kje on nosi. Na Kidričevi sigurno ne. Pošta je dala butast nasvet. Ok, kam zdaj. General direction je bil podan, spet v avto. Na naš konec.

Lej ga!!! Poštar! Napačen, ne nosi po Kidričevi ulici, je predaleč (v bistvu samo dva lučaja kamna stran), ampak je dal uporaben hint. HINT #2: Danes so penzije. O jezus. Spet se vozimo gor in dol po Teznu, nikjer nobenega poštarja. Kam ste se skrili rumenokolesniki blesavi, ko vas človek rabi. Spet križariva nekaj časa, ura je bila okrog 11:05, še 25 minut do izteka časa. Stvar se je začela precej dramatično zapletati. Ok, kaj sedaj? Ideja je, da greva še bloke čisto blizu naših pogledat, sosednji blok, ki ga gledam skozi spalnico. Ujemi poštarja! Na kolesu! Kriki zmagoslavja in vkliki! Woohoo! Evo ga!

Evo ga! Poštarja! Takšnega, ki ne nosi po naši ulici. Eh, kurac. Cela armija poštarjev na tem Teznu. Če bo treba kdaj Kolpo branit, trena nujno vpoklicat vse poštarje! Če streljat ne znajo, lahko vsaj živi zid naredijo, ali kaj podobnega… 😛 Ta ni dal nobenega uporabnega hinta. Nič.

Ura je bila okrog 11:08, obrnem avto, pogledam Gaby, nič, bom poklical teto na CSD in priznal poraz. No, pa dajva se še zadnjič zapeljat po Kidričevi ulici, zgolj iz obupa. Nekje na sredini ulice, desno, prvi vhod v blok, zraven pa na steno naslonjeno kolo. RUMENA! Skviiii, bremza, rikverc, blokirat dovoz z avtom, odpreti vrata, vključiti vseh šest žigavcev (ja, večina avtov jih ima vsaj šest). Kar v blok in gor po stopnicah, poštarju nasproti.

Zaletim se vanj na stopnišču. WooHoo! Na hitro razložim situacijo, vprašam, če ima kaj zame. On pa brska po torbi. Brska in brska. Pa še malo brska. Pa pravi, da nič. WTF!?!?!? KAKO NE?! Moral bi imeti. Še malo brska in koplje tam po tisti množici pisem, dopisnic, čestitk, osmrtnic, odpustnic in penzij. Potem pa zmagoslavno izvleče ven kuverto.

Ne hecam se, zasijala je. Stopnišče je bilo temno, stal je kake tri stopnice nad menoj, za njim je bilo okno. Dobil sem v roke kuverto!

V avto, zapiranje vrat in takoj na CSD. Aja, izpustil sem pomemben detajl, Center za Socialno Delo je bil v Slovenski Bistrici. Ura je bila 11:11.

Vožnja po avtocesti je hitro minila, je morala, sem hitro vozil. Na srečo je bila cesta precej prazna. Bistrica Jug, smo že na izvozu. Večino poti sem imel telefon na auto redial, ker je klical referentko na CSD, telefon je imela zaseden. Ko mi je v ušesu tutnilo, da telefon na drugi strani zvoni (Logitech BlueTooth slušalka) sem se razveselil.

Referentki razložim, da bom takoj tam, da je ura 11:25 in da bom čez nekaj minut tam. Dejansko je pet minut dovolj, da pripeljem tja, se zložim iz avta in nesem papir referentki.

“Ni problema gospod, saj se ne mudi tako zelo. Uradne ure imamo do 12:30.”