Kit, na naši ‘sceni’ znan kot BigWhale.

Big? Vsak, ki me pozna, se najbrž še danes sprašuje od kje ta predpona. Tudi jaz se. Če citiram Sergia, ‘No, pričakoval sem, da boš mal večji…’ . Hecna stvar, če citiram še enega znanca, kleni srb iz Beograda, ‘Pizda mu materina, gdje je ova Velika Kita, kad je trebaš?’.

Moj fact sheet bi vseboval naslednje podatke:

• Rojen: 23.01.1977 v Ljubljani
• Trenutna starost: 28+1+1+1+1 let ((Tale ocena je zgolj približna, povsem možno, da je preteklo že kar nekaj časa od kar sem tole stran popravljal))
• Socialni status: zaposlen pri 3Line d.o. o.
• Življenski status: poročen z Gaby
• Število otrok: 2
• Številka noge: varira med 40-42, precej nenavadno
• Politična usmerjenost: neusmerjen, še nikoli bil na volitvah
• Poklic: uradni naziv je Elektrikar Telekomunikacij
• Delo, ki ga opravljam: trenutno programiranje, vodenje projektov in deklištvo za vse
• Hobiji: vzgajanje otrok
• Hobiji, ne dolžnosti: aja, geek sem, a je to hoby? To je že skoraj poslanstvo.
• Tip geeka: computer geek, postajam pa še biology geek, posledice življenske naveze z Gaby
• Ok, zdaj pa res, hobiji: rolanje, sci-fi? A to, bo ok? ((nazadnje sem ugotavljal, da je moj hobi v bistvu služba…))

Pisanje, kdo sem, je precej nadležna zadeva (še posebaj, če imaš slovensko tipkovnico in trikrat napišeš yadeva…), pisanje o samemu sebi, takole z nekim namenom (globjim, eh?) je pa sploh naporno. No, glede na to, da nisem ravno velik, po nekih fizičnih proporcih, je edina (pre)velika stvar na meni kak T-shirt (T-Majica, bizarno…) in pa moj ego. S tem, da se precej rad hvalim, da sem ga ukrotil. Osedlam in spustim na plano, ga samo takrat, ko je to res potrebno. Krizne situacije, takrat stvar dejansko pomaga.

Geek sem. Ja, to je poslanstvo. Egotrip: geeki rešujejo svet, geeki gonijo svet naprej, brez geekov bi se svet ustavil. No, v nekem prenešenem smislu. Večino prostega časa, kolikor mi ga je še ostalo preždim nekje v bližini kakšne elektronske naprave, ki je vsaj po neki daljno sorodstveni vezi vsaj malo podobna računalniku.

Ljubljančan sem. Živim pa v Mariboru Slovenski Bistrici. Selil sem se že tolikokrat, da me cigani hodijo spraševat za nasvete pri selitvah. Cel postopek je tako optimiziran, da se preselim v pol dneva, če je potrebno. Zadnjič sem zasledil v enem spam časopisu, članek o ljubljančanih, ki živijo v Mariboru. Front page article. Ni me bilo na sliki, užaljeno, ga nisem prebral. Štiri leta ((Pred selitvijo v Sl. Bistrico, jih je bilo šest let)) v Mariboru, pogrešanje Ljubljane zmerno. Tam sem pustil vse znance in kolege, ki so potem postali manj znani in manj kolegialni. Najbrž me imajo za izdajalca. 😛 Kdo ve. Po pravici povedano, sem bil nažrt Ljubljane, narejenega snobizma in podbnih traparij. Pa ne, da je tukaj dosti bolje, ampak poznam precej manj ljudi in precej manj hodim naokrog.

Bi moral napisati še kaj o svojem otroštvu? Zadržan, ponavadi nekje v ozadju, precej nešporten otrok (na očetovo žalost), geek sem bil že takrat. Namesto da bi šel na končni izlet v osmem razredu sem ostal doma. Po končani osnovni šoli, se nisem udeležil valete. No, na proslavi sem bil, moja razredničarka (lušna mlada učiteljica, pardon, takrat še tovarišica, katere ime sem pozabil, mogoče je bila Špela) me je dan pred proslavo še opozorila, da naj nikar ne pridem v kavbojkah na proslavo. Po proslavi sem pa skliznil domov. Ravno sem dobil nov paket disket po pošti, polno programov in iger. Ni bilo časa iti v disko.

Outsider, totalni. Zadnjih nekaj let osnovne šole sem bil sploh čuden, nisem imel najboljšega prijatelja. V srednji šoli sploh ne. V srednji šoli sem bil samo ob praznikih, takrat, ko mi je slučajno bilo, da bi šel v šolo. Pa na prakso sem hodil. Tri leta so hitro minila, potem sem eno leto malo bluzil doma in kasneje z osemnajstimi leti šel v službo. Računalnike šraufat….

… to be continued…