Glasba

Glasba

Marsovka in njeni trije drejčki je napisala tale post. S samim postom ni čisto nič narobe. Me je pa precej nasmejal Alternativkin komentar oziroma, del njega:

Depeche je treba tudi slišati in ne samo poslušati.

(Če ste bolj umetniške duše, potem raje ne berite naprej, ker utegnete biti užaljeni, prizadeti, ranjeni, morda vas bom celo globoko užalil in načel vašo, nevem, nekaj…)

Ja, tako je ljudje, glasbo treba tudi slišati! Jo doumeti in razumeti, še bolje, glasbo (pa najbrž še kako tako zadevo, Jaka, recimo doživlja razne orgazmične izpade, ob prebavljanju kakšne kuharske (predstavljajte si me tukaj, da z rokami pokažem narekovaje) umetnine, to dejanje potem spremlja blazno veliko medmetastih vzdihov in v Jakovem (sklon?) primeru vsaj sonetni venec v prozni obliki na temo nečesa tako trivialnega, kot je žrtje… no Gaby isto počne, potem me pa obsoja, da ne znam uživat v hrani! Porkafix pa uživanje, it comsumes (no pun) precious time!), torej glasbo treba ČUTITI. Ja! 10kW subwoofer pod ritjo, da te precej zatrese in da stvar ORNK začutiš.

Treba se je poglobit in razumet besedilo in se poistovetit z besedilom. Itak! Baby hit me one more time! Jaz se s tem takoj poistovetim. Bang me one more time. Čustveni izpadi ob takih zadevah se mi zdijo precej, nevem, čudni. Ja, takoj me obtožite, da ne cenim umetnosti in svobode čustvenega izražanja in kaj vem česa še. Spoštujem vsa takšna in drugačna dela v kakršnikoli obliki, marsikatera celo ‘uživam’ na tak ali drugačen način. Ampak vsaj blodim ne med konzumacijo tega in drugim ne dopovedujem, da stvari enostavno ne razumejo.

Ne grem se nekega pussy hedonizma (o hedonizmu imam tudi neko tako posebno precej smešno mnenje 😉 ) ob poslušanju glasbe, gledanju slike, branju knjige ali pesmi ali pa metanju dnevne količine nutrientov vase. Te stvari pač so, nekatere so bolj ali manj nujne (prehranjevanje), druge so pa precej neobvezne. Nobena izmed njih pa ni neka nirvano dosegajoča zadeva, z nevem kakim globjim pomenom, ki ga moraš enostavno razumeti. Je pa res, da včasih prebereš kako malo bolj zamotano knjigo, slišiš kako malo manj plehko pesem in vidiš kako zanimivo sliko. Ampak na tem ni nič tako zelo orgazmičnega.

7 thoughts on “Glasba”

  1. ob tem naj najprej pripomnim, da sam razumevanje preziram. razumevanje je odveč. ignorance is bliss in blagor ubogim na duhu, kajti njih bo nebeško kraljestvo. v glasbi in podobnih zmuzljivih rečeh še prav posebej! od tod očiten zaključek – hrane ni potrebno razumeti, kuhe takisto ne, glasbe pa še najmanj! v hrani in kuhi in glasbi je treba preprosto in le – uživati. sicer je najbolje slednje ne poslušati, za nujen obrok pa si v usta stlačiti v mikserju zmešano brozgo s primernim razmerjem beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov, težkih kovin, radioaktivnih odpadkov in podobnega.

    in tu pridemo do dela, ko se močno ne strinjam s Kitom! namreč: uživanje consumes precious time? precious time? emmmm… sicer mi pa precious time použijejo kakšne druge reči. vse je stvar prioritet, izbira je pa, kakopak!, moja in očitna!

    sam se tu in zdaj proglašam za pristaša zmernega hedonizma!

  2. Ne zdi se mi, da umetnost rabi neka dodatna poglabljanja. You either feel it or you don’t.
    Tako je tudi z Depechi in glasbo ( I should know ;). C
    eniš jo zaradi mene lahko tudi zaradi štirih akordov, ki jih preigravajo pop bendi, zarad teksta, zaradi pevca, who cares anyway :). Vse pač ni za vsakega; 100 ljudi-100 čudi 😉
    Obtožuješ se pa tako ali tako že kar sam, tko da po tem res ni nobene dodatne potrebe 😉
    Sej veš, Depeche poslušamo mazohisti in ne sadisti 😉

  3. občudujem tvojo samozavest, kjub pomanjkanju glasbene inteligence(mene občasno frustrira pomanjkanje matematične).

    se strinjam z Jako. v glasbi moraš enostavno uživati(res pa je, da za kaj več kot le reprodukcijo, potrebuješ tudi malce razumevanja).
    zato Kitu predlagam, da uživanje doseže preko razumevanja, ki ga obvlada. loti se tistih komadov, ki imajo podobno zgradbo kot program
    napisan v enem od objektno usmerjenih prog. jezikov – v komadu poišči motiv, katerega variacije tvorijo temo..

    komadi z radia so preveč enostavni, zato ti za začetek predlagam Ravelov Bolero, kjer se lahko malce poigraš z dinamiko/glasnostjo(pa zmerno z wooferji! 🙂 + to je odličen komad za uspavanje otrok. nadaljuješ z Beethovenom, ki je oče germ motive-a(5. in 9. simfonija) in po parih komadih boš natreniral pitch, izostril občutek za ritem in ne da bi vedel, boš med hedonisti.

  4. evo, sem vedel, da bo uletel nekdo s klasiko…

    aja, uživanje se doseže preko razumevanja….hmmmm, don’t think so…razumevanje zahteva trud, česar pa ne-všečne oz zoprne stvari niso vredne.

    digitalno: je všeč ali ni všeč… uživam ali pa ne… če v nečem ne uživaš, pa se vseeno trudiš (ker misliš, da bi blo kul, če bi), potem si mazihost

    mislim, klasika…ccccc

  5. Tomaž, c c c 😉 Razumevanje ne pomeni napenjanje možganov in siljenje se v neko glasbo, ki ti ni všeč (to tut ni mazohizem, ampak idiotizem :). Razumevanje pomeni, da glasbo začutiš nekje notri, da ima nekaj, kar te pritegne bolj kot vsa druga glasba. Za ene je top lahko tut atomik harmonik, klasika, jodlanje ali Bepop.
    Mazohizem bi pa rekla pomeni samo priznanje flipside-a in dajanje mu možnosti, da pride ven 😉

Comments are closed.

Comments are closed.