Torej, ako se imate namen ukvarjati s 3D prostorom, potem si dajte zapomnit, da se lahko robot, ki se premika po kockastem vesolju premakne v približno 26ih različnih smereh.

(spet ne ‘babji post’, za totalne neračunalničarje in takšne, ki jih tudi slučajno ne zanima, kako bom zavzel svet)

Ja, torej namenil sem se zasimulirat neko kvazi kockasto vesolje po katerm se podijo in preganjajo zasimulirani roboti. Kar je pa najpomembneje, je pa to, da se ti roboti znajo klonirati. Cilj je, da se samodejno razmnožujejo in naselijo vesolje, ter nadaljnje, ko bodo tako sprogramirani, da ubogajo ukaze. Moje, čigave pa?

Ko bodo znali ubogati ukaze, bodo dobili še več avtonomije. Znali se bodo združevati v manjše gruče, med seboj bodo izvolili vodjo in znali bodo iskati še ostale robotke. Vse to v primeru, če centralni strežnik, ki botke kontrolira crkne in izgine. Znati bodo morali tudi poslušati ukaze od novega centralnega strežnika, ki se jim bo pravilno predstavil.

Fino, ne? 🙂