Je rekla, pa je prišla? Eh, itak, da ne. 😛

Ona, ki zamuja. Vedno. Ne spomnim se, da bi enkrat bila točna. Včerajšnja zgodba se je začela prav zabavno.

Kdaj pridete kaj v Ljubljano?
Mi? Nazadnje si ti rekla, da prideš k nam.
No, potem pa kar jutri pridem! Ja, na štop.

Baje že kar dopoldan, nazaj gre pa potem z vlakom, nekam na dolenjsko, štirikrat bo morala prestopiti in peljala se bo pet ur ampak bo prihranila 300 SIT (le kaj bi bilo, če bi ji omenil, da je to manj kot stane ena škatla cigaret :D)! Še isti večer sem rekel Gaby, da je ne bo, ker bo zaspala, mar bi se poslušal.

Lepo vreme, bolj hladno ampak ni sile, šli bomo na kak sprehod, mal debatiral o starih cajtih in fajn bo. Ja, in potem čokolada zavije folijo v svizca… Pred dobre pol ure zacinglja messenger in vse kar dobim je “I AM SO SORRY!”. Jaz sem jo pa pozdravil z dobro jutro. Potem sem pa izvedel, da se je ena žurka malo zavlekla in da je ob pol šestih nastavila budilko na osem zjutraj in da je imela res dober namen priti na obisk. Ko sem rekel, da ni lepo zamujati, ker sem si pač dan splaniral tako in tako in bi si ga popolnoma drugače, če ne bi računal na obisk, sem bil pa takoj obtožen tega, da spet pridigam. Potem je šla užaljena nazaj spat.

V bistvu mi je žal, da se nisem že prej upošteval in žal mi je tudi tega, da sem verjel v to, da se ljudje spreminjajo in dozorijo. Najbrž ne vsi. 🙂

A sem samo jaz tako bebav, da se vsaj približno držim dogovorov in ne mislim vedno samo na svojo rit?