Jakob.

Ko je prisel na svet, se malo manj kot sedem ur, pa bo dva mesece od tega, so stvari postale, hm drugacne. Devetdeset procentov ljudi okrog mene je imelo precej za povedat. Nic vec casa ne bos imel zase, zivljenje se ti bo obrnilo na glavo, vse bo drugace, prve pol leta bos komaj zvozil. Najboljse, da ti pomaga mama/tasca ali pa kar obe. Onyx bo ljubosumna, delala bo probleme… Ja, vsi so bili polni nasvetov. Pametnih? Nevem, mogoce je bil kak pameten, nisem jih poslusal. Prevec zaupam Gaby. Je vse prestudirala in pretuhtala, vcasih se malo prevec je. Takrat pa, ko je bila v dilemi, sva pa skupaj resila problem. Od banalnosti, kje bo stala Jakobova postelja, pa do tistih malo manj banalnih vprasanj, katerega izmed 350 vozickov iz ponudbe na trziscu bova kupila. Pa sva vse resila.

Dva meseca bosta kmalu mimo, pa razmisljam, kako zelo se je moje zivljenje spremenilo. Manj me je videti na IRC-u. Kar sploh ni slabo. Imam manj casa? Ja nekaj manj casa imam, s spanjem, vsaj zaenkrat, ni tezav. Drasticne spremembe, ja in ne. Sedaj je v bajti nekdo za katerega je potrebno poskrbeti. Zaenkrat, je moja sreca ta, da ima Gaby vedno s sabo dve prenosni cisterni, ki sta bolj ali manj non-stop polni. In vse kar taka mala zverinica rabi je, ena cisterna, cista in spucana rit in nekaj spanja. In to ima. Se vedno se lahko zgodi, da je zvecer hladilnik prazen in nimas kaj jest, potem se nazres kokic, krekerjev, prepecenca, spijes pol litra vode in gres spat. Gres v trgovino pac naslednji dan.

Zadnje dni sem postal dezurni Jakobov uspavalec. Saj ga ni tezko uspavati ampak enostavno ne mores ga dat v posteljo in mu rect SPI in on bo spal. Ne, drl se bo. Kot zverina. In iz joka, to preide v tak histericen jok, ki gre skozi usesa. Ampak potem pa spi, Gaby si pa lahko oddahne.