Novoletna, sluzbena, ‘zabava’.

En kup geekov, en zelo majhen kupcek zensk, trop nesposobnih fotografov. Na odru pa Pika Bozic (sreca na vrvici^tm) in potem Magnifico.

Malo pred sesto zvecer smo krenili z avtobusom proti Ljubljani. Nic posebnega, na avtobusu sem bil proglasen za lokalnega terorista, ker sem vedel kako se naredi nuklerana bomba in kako deluje vodikova bomba in zato ker sem se spomnil najbolj ucinkovitega nacina, kako se znebiti trupla. Ja strasljivo, ni kaj. V Ljubljani sem najprej ljudstvo popeljal proti trznici, da so se najedli in poplaknili grla s kuhanim vinom, potem smo se odpravili proti Globalu. Ja, razvpiti Global, seks nad mestom (seksa ni bilo, mesto je bilo pa zavito v mrzlo grdo meglo)

En prdec, sredi ‘lokala’ je nekaj cemur dejansko pravijo plesice! Ene zjahane deske dimenzij 5m*5m. Ob vstopu smo dobili neke koktajle, vzel sem tistega, ki je bil precej umetno modre barve in brez alkohola. Tisti drugi, alkoholni, so bili baje svinjsko sladki, zelene barve. Tukaj sem zacel razvijat teorijo, da je to mogoce metadon. Gosta zelena in precej sladka sluz. Mogoce bi nas radi naredili odvisne in potem bi del place izplacan v metadonu… To bi bil hec.
“Ko pridete po placilno listo prinesite s seboj kozarcek za metadon!”

Nazaj k zurki, hecni so bili nasi studentje, cel vecer so se gnetli okrog ene druge studentke in jo oblegali. Revica dihat ni mogla. Potej so napovedali nastop Pike Bozic, mularija pa takoj k odru, vsi s svojimi fajercajgi z bliskavicami, v rokah. Una revica je pa ostala sama. Dobesedno, miza je bila prazna ona je pa sedela tam in zalostno gledala naokrog. No mogoce so bile njene oci polne miline, ker je imela koncno pet minut miru.

Nasa miza je dajala vtis: “tukaj sedi en kup zamorjenih geekov, tudi slucajno se nam ne priblizujte, ker se lahko nalezete tega nadvse duha parajocega obcutka…” Z Bogdanom sva pa ugotovila, da mora Pika v vsakem nastopu pripraviti vsaj dva ‘instrumentala’. Pri nas je izvedla samo en instrumental. To se je potem poznalo, ker je morala eno pesem odpeti dvakrat. Jaz sem si zelel, da bi zapela Sreco na vrvici ampak nisem izpeljal nacrta, da bi jo sel to prosit. Premalo ljudi okrog mene je bilo pijanih. Tezko bi opraviceval svoja dejanja. 😉

Magnifico je raztural sceno, dobesedno. Najbolj fajn se mu je zdelo, ko smo se, kot zmesani, drli: “Magnifico je peder!” Pika bi se lahko marsikaj naucila od njega ampak dvomim, dvomim, da bi se, “Pika je lezbjika!” slisalo pol tako dobro kot tista prejsnja parola (Ali ste vedeli: Parola je italijanska beseda, ki pomeni, no, besedo) o Magnificu. Mogoce zato, ker je lezbijka trozlozna beseda. Mogoce lezba, samo vseeno, beseda peder ima nek tak poseben zven, sploh v kombinaciji z besedo magnifico. Ja, slisi se dobro (tudi za VAL202 to pravijo), to je to.

Nekaj ljudi mi je reklo, da me je vidlo kako sem plesal, pa sem jih takoj moral popravit, da tega nismo mogli videti, ker jaz ne znam plesat (Gaby vprasajte, ce ne verjamete…). No, bilo je vsekakor zanimivo, v celem veceru mi je bilo najbolje to, ko sem zvedel, da se me ena zenska iz UJPja (projekt na katerem sem delal v Lj) se vedno kdaj pa kdaj spomni. Ah ne, ne, ta zenska personifikacija zmaja je stara 75+ let in na njej stoji celoten placilni promet bivse Jugoslavije. Ona ve vse na pamet. Zanimiva oseba.

Pot domov je potekala brez nekih posebnosti, nekaj pijanih, nekaj srednje pijanih, je pa vsekakor hecno, ko se razni managerji odrivajo in porivajo s plesisca, ker je pac trenutna blondika na plesiscu tista s katero si zelijo plesati. Imagine the gang-bang… 300 geekov in mogoce 30 zensk. Aja, geekov, eh there would be no bang, just gang, just gang.

Ko sem prisel domov, ura je bila deset do stirih in sva z Gaby rekla nekaj besed, se je mali zbudil in se odlocil, da bi se on raje igral kot spal, pa sva sla v dnevno sobo in bila tam nekje do devetih zjutraj, potem sem sel v sluzbo. Cel dan sem cakal na slike z zabave, koncno so ljudje zaceli sporocati kje jih lahko najdemo. Se je cakanje izplacalo?

Ma ja, dalec od tega. Zilijon zamegljenih, presvetljenih, podsvetljenih slik Pike Bozic na odru. Malo manj slik, ljudi, kako plesejo (a se se komu, razen meni zdijo slikje ljudi kako plesejo skrajno butaste in potrata pixlov?) in se nekaj ‘portretov’, v glavnem geekov s kozarci v rokah. Cudno je vse skupaj zgledalo. Tistih 30 zensk, ki je bilo tam ni nihce poslikal. Portretov, takih kot se zagre, ko prides, pocukas za rokav in reces, “Ej, daj da te slikam!”. No, samo nas vrli student Martin je naredil nekaj takih fotk, na zalost samo od ene osebe, tiste studentke za katero je lazil cel vecer. Nobenega, ki bi dejansko znal uporabiti njegov srebrni vzigalnik z bliskavico. Eh, zalost…

Drugace sem se pa imel, srednje do pretezno dolgcas. Skoraj fajn je bilo.