Prijetna štiričlanska družina takole nekega sobotnega popoldneva ugotovi, da je po precej čudnem dopoldnevu in opoldnevu v bistvu čas, da se spravijo malo ven.

A gremo z vozičkom? Gor pa dol po Teznu? A gremo z avtom, gor pa dol po Mariboru? Meni se ne ljubi sestavljat vozička, dasiravno je to narejeno v kakih petih sekundah. Ok, gremo z avtom, voziček pa imamo itak s sabo, se bomo kje ustavili.

Smo se nabasali v avto. Vsi štirje z vozičkom vred. Se je treba preoblečt? Ah ne, brez veze, itak ne gremo nikamor. Vzemi denarnico in telefona. Pa smo se peljali, skozi mesto in pot nas je zanesla proti Dravogradu. Kam pa zdaj? A gremo do Pece? Ah ne, kar tle proti Lovrencu zavij. Med potjo je Ema zaspala, Jakob je opazoval okolico, Gaby in BigWhale pa sva debatirala o tem kako pri Večeru štejejo obisk blogov. Konec koncev 20000 obiskov tedensko ni ravno mačji kašelj, prav tako 3000 na dan ne. To je za en butasto blogast blog že hudičevo precej.

Pa smo prišli v Lovrenc na Pohorju in se peljali skozenj. Naprej, gor v hrib. Le kam se peljemo? Pojma nimam, samo predvidevam, da bomo prišli ven na drugi strani Pohorja in se bomo peljali po avtocesti nazaj domov.

ROGLA 11km.

S povprečno hitrostjo 30-40km/h bomo kot keks na Rogli in potem še deset minut, da pridemo dol, do avtoceste. V dobre pol ure bomo doma. Peanuts!

*sniff sniff* *sniff sniff* ((Pilot in kopilotka sta na tem mestu začela prav konkretno ovohavati zrak okrog sebe.))

Ej, kaj to smrdi? Nevem, sam smrdi mi tko, kot da bi se sklopka pregrevala. Sam ne vem od cesa, ker zmerno hitro vozim V klanec. Speljujem ne. Bremze? Ja, če ne bremzam. Eh, mogoče pohorci zunaj kurijo.

*BEEP BEEP BEEP BEEP BEEP* ((Avto je na tem mestu petkrat glasno zapiskal in pri tem prižgal še eno rdečo lučko))

WTF? Temperatura? Zakuhal? Temperatura je ok? Ja kwa pa pol piska? Pojma nimam. Neki mu ni všeč. Bom tle ustavil. Avto je dosegel takoimenovani ‘full stop’ in izpod pokrova motorje se je malo pokadilo. Odhaklam pokrov, odprem vrata in stopim ven. Potem je završalo med drevesi in napadel nas je roj muh. Okrog avta se je nebo stemnilo zaradi množice muh. Kaj hudiča jim pa je? A so lačne al kaj?

Odprem pokrov motorja in zle slutnje so se potrdile. Hladilne tekočine ni. Preglejte žepe! Nak, ni je. Mnja, smola. Kaj zdaj? Nekaj malega smo telefonarili in to je bilo to. Imamo kaj vode? Ne, imamo pa malo ledenega čaja in soka. Kaj če bi kar to not nalil?

*žuborenje vode v daljavi/globini*

Hm, potok! Itak, saj smo ‘v hribih’. V žep sem nabasal tri plastenke, ki sem jih našel v avtu, začuda ni bilo nobene 1.5 litrske sem pa našel eno od Schweppess-a, eno od Ledenega čaja in eno od Fruca. Jakoba sem si oprtal v naročje, ker je na vsak način hotel z mano se spustit v približno 15-20m globoko strugo potoka, po skoraj navpičnem klancu. Sva bila kar hitro dol, voda je bila tako mrzla, da se komaj uspel natočiti eno plastenko vode, brez da me ne bi pošteno zazeblo v roke. Potem sem pobasal vodo in Jakoba in se povzpel nazaj gor.

Sledilo je nalivanje vode v za to ustrezno označeno posodo v avtu. Nalil sem je konkretno čez oznako MAX in se hitro odpravil po še eno rundo vode, za vsak slučaj.

Kam zadaj? Naprej proti Rogli ali nazaj proti Lovrencu? Gremo nazaj, ne bo take krize, lahko v leru vozimo navzdol, avto se ne bo matral in se kuhal brez potrebe. Wise decision. Pa smo obrnili in šli.

Ej, jaz sploh ne bom vžigal, dokler gre, gre. Obrnem ključ, da se prisvetijo lučke in da se začne obračat kilometrski števec. Še preden se je nekajkrat obrnil je avto spet naredil BEEP BEEP BEEP BEEP BEEP. Ja fuck no, kaj a zdaj ti pa voda ni več dobra??? Ok, pa glih smo prišli do prej omenjene table ROGLA 11km. Ustavim. Odprem pokrov motorja. WTF?!?! Vode ni več v posodi. Ja, kriza no. Hm, le kaj bi sedaj? Spet se je zaslišalo žuborenje potoka. AHA! Voda, tokrat ne v globeli, pač pa malo bližje, skoraj bi pohodil krastačo ob izogibanju le-te sem treščil z nogo v eno precej veliko skalo. And I’ve got wounds to prove it!

Preden sem šel drugič po vodo sva z Gaby prišla do precej zanimivega odkritja. Pripeljala sva se v predel pohorja, ki se imenuje Rupa broj 32 in tam naši mobilni operaterji kapitulirajo kar se tiče pokritosti Slovenije s signalom. Ampak glavni problem je bil, da je bila pred nama praktično ravnina. Avto z ugasnjenim motorjem pa po ravnem ne gre ravno najbolje. Torej sem se odpravil po vodo in srečal prej omenjeno krastačo.

Vžgal sem. Odpeljal naprej kakih 200m in cesta je spet pričela padati. Gasi Mujo! There were we, gliding and drifting along the road. Zaradi tiščanja zavore sem v nogi že čutil rahle mravljince in potem nas je razveselila tabla LOVRENC. Zavil sem na prvo parkirišče ((Ob britofu)) in, no nisem ugasnil avta. Je bil že ugasnjen. Zbasali smo se ven, poklicali Gabyno kolegico, prišla nas je iskat, avto smo odpeljali do lokalnega serviserja, ki bo pogledal kaj in kako in me poklical. Potem nas je kolegica še lepo pogostila, posodila eno plenico in na koncu nas je pripeljala še nazaj v Maribor.

Avto lulal, Kit, se ti je spet zrolal? Meni, ne ampak, ko sem videl curek vode, ki je v slapu kljuboval gravitaciji in potem počasi stekel na tla, je bila edina možna razlaga Jakobu kaj je z avtom, da se je le-ta polulal.

Jakob je potem na parkirišču ob lovrenškem britofu pod avtom opazil tudi malo lužico, ki se je kar hitro večala. Jap, avto je lulal.