Iz Slovenske Bistrice v smeri proti Celju zaviješ levo na avtocesto. Ponavadi ima tisti, ki zavija levo na avtocesto prednost pred tistim, ki prihaja z nasprotne smeri in bi na avtocesto zavil desno. Kar je smiselno. Takrat ima tisti, ki zavija desno na svojem pasu znak za odvzem prednosti.

No v Bistrici ni tako, tisti, ki prihajajo iz Celja nimajo obrnjenega trikotnika in nimajo odvzema prednosti, torej velja na križišču čisto navadno desno pravilo. Kar je po svoje tudi logično, saj je promet iz tiste smeri precej bolj gost kot iz smeri Slovenske Bistrice.

Zavijam levo na avtocesto, dva avtomobila iz smeri Celja zavijata desno na avtocesto. Ustavim se. Prvi avto pred menoj se ustavi in čaka. Pomaham mu, češ, prednost imaš, desno pravilo. Možakar me čudno pogleda, pritisne na plin in spelje. Naprej ni gledal. Cesto je prečkala neka deklica.

Have no fear, ni je povozil. Je odskočila. Avto je sunkovito ustavil in skoraj dobil mladenko v Renaultu, ki je bila za njim v svojo rit.

---

Čez slabe pol ure na koncu avtoceste se ustavim, kot zadnji v koloni vozil pri semaforju. Avto pred menoj začne lesti nazaj. Ni panike. Še kar leze. Trobim. Leze. Trobim še enkrat. Mladenič v avtu pred mano nekaj brska po predalniku za rokavice ((gloves compartment)), trobljenje ignorira. Spet trobim. Zdrzne se in mi požuga, češ, kaj trobiš, živčnež. Avta se skoraj dotakneta, trobim kot zmešan in avto pred menoj se na srečo ustavi.

Kolona se premakne, odpeljemo naprej. Semafor naprej sveti zeleno avto pred menoj se ustavi, stoji in čaka. Trobim. Mladenič pred menoj se popraska po glavi, zazeha in spelje.