Sediš v službi, strmiš v kodo, pravzaprav strmiš v prazno telo funkcije in v vnaprej definirane strukture in podatkovne tipe. Strmiš vanje in čakaš, da se napolnijo. Podatki naj se preberejo iz diska in se vnesejo v strukture. Vmes naj se naredi še pretvorba iz velikih zaključkov v male zaključke. ((iz Big-Endian v Little-Endian, ob tej priložnosti bi se zahvalil Intelovemu designerju, ki se je spomnil little-endian byte order, saj smo z njim pridobili predvsem veliko zmede pri razvoju aplikacij prenosljivih med platformami… Htonl up yours, človek bi ga premaknil za osem mest levo in potem še osem mest desno, nato še ta šestnajst mest levo in potem šestnajst mest desno, za konec pa še za dvaintrideset mest levo in na to še desno.))

Gledaš, strmiš, konzumiraš precej zajetne količine ogljikovih hidratov ((predvsem v obliki sladkorja)). Nič. Nada. My Mind Went Blank. Ni ideje, veš kaj moraš narediti, veš kako bi to naredil, ne veš kako bi začel. Ukvarjaš se z drugimi problemi. Probavaš narediti mentalni preskok. Nič. Tema.

Ne veš ali naj se jočeš ali smeješ. Popolna odsotnost. Ni problem, da bi misli uhajale kam drugam, k drugim stvarem. Misli sploh ni. Sprašuješ se, kaj je hitreje, fopen() + fstat() + ssize = tmp_stat.st_size ali pa fopen() + fseek() + ftell(). Na koncu se odločiš za slednjo možnost. Napišeš nekaj vrstic kode, prevajaš, deluje. Pomežikneš, gledaš kot tele v tisto kodo in si misliš, kateri cepec je tole pisal?! Vstaneš, se sprehodiš do table, WhiteBoard postane nek mozaik raznobarvnih kvadratov, puščic, kriptičnih besedic in okrajšav. Še manj ti je jasno, kaj bi storil…