Tale novica o novem 30″ monitorju me je v bistvu potegnila k razmišljanju. Sicer novic o strojni opremi ne spremljam kaj dosti in ne vem kakšno je stanje drugod. Pri celi novici mi je najbolj zanimivo to, da ima monitor podprt HDCP. No, kakšna je prisotnost HDCPja drugod ne vem. Odprl sem temo na Slo-Techu, pa mi je Slo-Tech javljal, tehnične težave. 🙂

Nekaj let nazaj se (nas) je zbralo nekaj ljudi, ki smo bili mnenja, da Trusted computing in DRM ni nekaj kar bi bilo v svoji najbolj hardcore implementaciji dobra stvar. Večina ljudi je samo zamahnila z roko, češ, tega ne bo nihče hotel podpreti in nihče ne bo kupoval DRM enabled naprav in računalnikov.

Počasi se pa kaže, da smo nekateri vseeno imeli prav. Trusted computing se praktično povsem neopazno prebija naprej in se bo globoko vkoreninil v računalništvo in zabavo. Kako hitro lahko pričakujemo DRM tipkovnice in ostale dodatke, miške, kamere? Monitorji in HD-DVD/BluRay predvajalniki že začenajo protestirati, če monitor ne podpira HDCP, računalniki že vsebujejo Trusted Computing vezja, kako daleč je do tega, da bomo imeli na mizi računalnik, ki bo znal vse kar so si zamislili v zvezi z DRM?

Kdaj bodo v Redmondu zadevo samo vklopili z naslednjim Service Packom?

In kaj bo takrat? Najbolj črn scenarij bi bil takle…

Računalnik ((oziroma neka druga naprava, ki lahko predvaja digitalne vsebine)) ne deluje, če ni povezan v internet. Za uporabo računalnika potrebujemo strojno opremo, ki podpira DRM. Računalnik ne deluje, če nanj ni priklopljena DRM miš, DRM tipkovnica, DRM kamera in DRM tiskalnik ((za ostale komponente sistema, ki so v notranjisti, pa privzamemo, da so vse prav tako DRM)). Obstaja množica strežnikov, ki skrbi za črne liste, naprav. Računalnik se ob vklopu poveže na enega izmed strežnikov in si črno listo prebere. Potem preveri vse naprave, ki so vklopljene vanj in če kakšna ni DRM naprava, potem ali enostavno ne deluje, ali se pa odloči, da deluje v ne-DRM načinu. Dokler vse deluje je vse v redu. Uporabnik lahko predvaja zaščitene vsebine in jih hkrati proizvaja.

Po domače povedano, lahko se posname kako kuha kosilo in ustrezno digitalno podpisani posnetek objavi v spletu. Drugi uporabniki lahko s pomočjo svojih DRM računalnikov njegov posnetek pogledajo. Pri tem lahko ‘vsakdo’ takoj ugotovi čigav je ta posnetek, kdaj ga je ustvaril in objavil v spletu. Verjetno bi se dalo izvedeti tudi kako in s kakšno strojno opremo je bila stvar narejena. Vse to s pomočjo Trusted Computinga.

Trusted computing je prav fletna stvar, vsak bo za svojo vsebino, ki jo bo želel gledati, poslušati, … plačal, toliko, kot bo trenutna tržna cena. Pošteno. Kopiranje in redistribuiranje takšne vsebine bo praktično takoj izslednjivo. Kar je tudi v redu stvar v določenih primerih. Kje se pa začnejo slabosti?

No, ne bom dramatiziral ampak, posnetek zgoraj omenjenega uporabnika je videl neki kuhar, ki je napisal kuharsko knjigo in ubogi nesrečnik, ki je kuhal je uporabil recept iz tiste knjige. Avtor knjige je takoj obvestil ustrezne organe, da so bile kršene avtorske pravice nad kuharskim receptom. Stvar je precej dokazljiva, dvomov ni in posnetek našega uporabnika se znajde na črni listi vsebin. Ker ima vsak računalnik dostop do črnih list, posnetek čudežno ne deluje več nikomur in nihče ga ne more več pogledati. Tudi, če si ga je prej shranil. Če gremo še korak dlje, lahko računalniku povemo tudi to, da vsebin brez digitalnih potrdil.

Poleg tega, da se na črni seznam uvrstijo tudi tisti, ki jih ljudje prepoznajo za kršitelje in prijavijo ustreznim službam. Še več, ne samo, da gre na črni seznam en posnetek, na črni seznamu je lahko kar cel računalnik in vse kar se

Črn scenarij? Vsekakor, po vrhu vsega tudi povsem izvedljiv.