Debbie se je spravila nad Dallas, BigWhale pa nad Barcelono. Približno, samo ne tako dobesedno. 😉

Med šestnajstim in devetnajstim februarjem se je letos v Barceloni zgodil GSMA Mobile World Congress. Enkrat letno Barcelono obiščejo vsi, ki imajo kakršno koli vezo z mobilnimi komunikacijami. Letos sta bila med Keynote speakerji konference Steve Ballmer in Kevin Spacey. Kaj sta povedala ne vem, vstopnica na konferenco in dotična predavanja je koštala malenkost manj kot 4000 EUR.

Jaz, kot navaden smrtnik sem dobil vstopnico za borih 600 EUR in sem smel obiskati sejemski del konference. Ampak o tem nekoliko kasneje.

Najprej je bilo potrebno priti v Barcelono. Stvar se izkaže za precej komplicirano zadevo še posebaj če Italijani vmes zgradijo neko avtocesto, ki ima samo vstop in izstop brez vmesnih odcepov in je ni vrisane na nobenem zemljevidu. Vkrcavanje na beneškem letališču je potekalo brez težav, le na letalu jim ni bilo všeč, da sem igral Klondike na telefonu. Sem moral ugasniti telefon. Pa sem ga ugasnil. No, ko se je zvečerilo smo pristali in se s taksijema odpeljali v naš apartma, ki se je nahajal precej v centru Barcelone.

Center Barcelone je na prvi pogled takšen kot center Ljubljane. Stara Ljubljana in all its glory. Le, da je v Barceloni vse skupaj nekajkrat bolj Glomazno. Polno starih hiš in v eni izmed njih se je nahajal naš apartma. Štiri nadstropja, po tri stopnišča za vsako nadstropje ((koliko stopnic na stopnišče sem že pozabil)) in dvigalo, za tri osebe brez prtljage ali pa deset korejcev, do tretjega nadstropja. Naprej pa peš. Gor in dol sem šel večkrat peš kot z dvigalom.  Dvigalo in stopnišče sta bila retro. Vsaj to, če že ne kaj hujšega. Prvo noč v Barceloni sem zabluzil skupaj z ostalimi. Čeprav je bil že sejemski dan, do sejma še nismo prišli saj smo bili za to že prepozni. A pohajkovanje po Barceloni je bilo obvezno. Najprej žrtje in potem popivanje. Popivanje vseh ostalih, ker Kit pač ne popiva. Spoznavanje z Barcelono je bilo hecno, nenavadno in zanimivo. Španci, pardon Katalonci, so zanimivi ljudje. Sploh tisti, ki delajo v gostinstvu. Nad Barcelono verjetno letajo letala in v svojih Chemtrailih posipavajo cepivo proti hitrosti. V gostilnah, beznicah, lokalih, restavracijah, kjerkoli smo pač sedeli, smo pretežno sedeli! Nobelovo nagrado za mir tistemu, ki je pogruntal, španske Tapas! Tisti tapas in taprvo pijačo že dobiš in potem čakaš na glavno jed. Če ne bi bilo tapas, bi vročekrvni španci nabutali tri četrt kelnarjev.

Najprej spoznavanje z barcelonskim metrojem. Priznam, navdušen sem bil. Je bila pa to tudi edina stvar nad katero sem bil v resnici navdušen v daljni Španiji. Metro je ena taka pametna zadeva. Saj vem, večina vas že pozna stvar ampak bom vseeno na hitro razložil. Vzameš kramp in začneš kopati. Potem razriješ in s podzemnimi rovi prepleteš praktično celo mesto. Na približno vsakih petsto metrov narediš luknjo do površja, zgradiš stopnice in temu rečeš postaja.  Na vsako postajo daš avtomat, ki izpljune ven vozovnico, če vanj vržeš kak kovanec ali dva. V te prepletene rove potem pripelješ na desetine majhnih vlakov. Teh vlakov naj bo približno toliko, da bodo ob konicah na vsaki postaji vsake tri minute. Na postajo potem obesiš še en tak lično oblikovan display, ki odšteva koliko časa je do prihoda naslednjega vlaka. Kakšno sedišče ni odveč in panoji za reklame, teh mora biti milijon ali pa dva.

No, do sejma tisti dopoldne nisem prišel. Nisem še imel karte. Tisto dopoldne sem imel čas za kratek izlet po Barceloni. Sredi februarja pri petnajstih stopinjah celzija bi mi moralo biti skorajda vroče. Ma kurac. Zeblo me je non-stop! Nase sem navleklel tri do štiri plasti oblačil in še vedno ni bilo dovolj. Ah ja, jebeni veter, ki je pihal vedno in povsod.  Okrog desete ure zjutraj sem se vseden na turistični avtobus in se spravil na krožno vožnjo po Barceloni. Če bi bilo poletje, bi bil avtobus odlična zadeva, a ni bilo. Bilo je sredi zime in na vrhu odprtega avtobusa je bilo tako tudi občutit. Vseeno se je vožnja v kabrio busu izplačala, škoda ker sem imel premalo časa in nisem pogledal še druge proge, ki je bila odprta. Morda pa drugič. 🙂 Za konec prvega dela in prvega dne, še nekaj fotografskih utrinkov.