In je bilo precej patetično in depresivno. Itak. Ja kaj bi še rad, kit smotani, nekdo je umrl! Patetika. V bistvu je umrl človek, ki sem ga imel rad? Ne vem, bil mi je vsekakor bolj ali manj blizu, saj je bil moj sorodnik, moj bratranec.

Umrl je zaradi neumnosti, “nepomembnega” detajla, ki se mu reče privezovanje varnostnega pasu. Se zgodi. Mnja. Čez dobrih štirinajst dni se je nameraval poročiti s svojo zaročenko, s katero je imel dobro leto staro hči. Ah ja.

Ampak to ni patetika, do so zgolj dejstva. Patetika je obred pogreba. Naravnost debilistično stereotipna in turobno naravnana procesija hlipajočih ljudi, zamolklega mrmranja, ki se zbere, da pospremi ‘na zadnjo’ pot en kup pepela.

Torej, najprej je potrebno priti v mrliško vežico in si ogledati žaro s pepelom, en kup vencev in rož, ter sliko umrlega. Tega nisem storil. Bi moral? Bi se spodobilo? V bistvu me ne zanima. Počakal sem tam in se grel na soncu. Potem je prišel na vrsto govor predstavnice pogrebnega zavoda. In to kak govor! Kaj vse sem zvedel! Kako je moj bratranec spoznal svojo zaročenko, ljubezen njegovega življenja… A kako?? Posexal jo je na enem izletu in je zanosila. So much for the romance… Govor, se je končal tako, da je gospa, ki ga je v bistvu recitirala zaprla plonk ceglc in recitirala naprej na pamet. Že se, postavil teorijo, da ima pogrebni zavod narejen tak ličen software za pisanje govorov. Vneseš ime mrtvega, ime njegovih nekaj bližnjih in vrsto zveze, potem obkljukaš tip smrti: starost, bolezen, prometna nesreča (tukaj dobiš nekaj podvprašanj: levi, desni ovinek, prehitevanje, poledica, megla…), padec s strehe,… in tako naprej, template se izpolni z ustreznimi podatki in govor se sprinta. Tista gospa zna pa uvod in zaključek že dolgo na pamet.
Pustimo zdaj podrobnosti in nepomembne malenkosti, pogrem je en drek. Iščeš besede, ki bi jih izrekel pokojnikom, jao, pardon, lapsus, besede izrečeš svojcem pokojnika. V tem primeru, mami, očetu, sestri in punci. Jaz jim nisem rekel nič, vsakemu sem stisnil roko in ga objel. Pa naredil sem čim bolj kisel obraz, kar jih znam narediti, malo sem se celo potrudil pojokati se, samo mi ni uspelo. Predvsem tudi zaradi govora, med katerim mi je šlo na smeh, sem moral gledati v tla.
Kak kamnosrčni sesalec je tale kit. Res, a ne! Prav izprijeno je že tole! Le zakaj? Zato, ker žalujem tako kot jaz žalujem, zato, ker se bratranca spomnim takšnega, kot je bil, ravbarski pobalin, ki je praktično vsakič sproti delal sive lase vsem po vrsti? Še najbolj mije ostal v spomino takrat, ko smo preko sosedove koruze, kot mulci, pobegnili ‘v jamo’ (jama je bilo lokalno vaško odlagališče smetišča, raj za nas! Danes že davno zasuta jama…), si domov navlekli dve šajtrgi steklenic, in si iz desk naredili šank in cel bar, ter se igrali barmane, pri tem pa porabili hektolitre vode in babičino dvorišče spremenili v manjšo močvaro. Ali pa takrat, ko sva kake štiri ali pet let stara, skupaj s Sašotom študirala kaj se zgodi, če bi na njihovi Škodi (takrat še svetlo plave barve z dvema ‘aspuhoma’) pihala not v izpušne cevi. Po experimentu sva v kuhinjo prikorakala na kosilo vsak z lepim črnim krogom okrog ust. Rad se ga bom spomnil, pa čeprav sta se enkrat z Matjažem skrila na šupi in se potuhnila, medtem, ko smo ostali dobili vsak po eno klofuto od dedka. Hinavca! 😛

Ja, pogrebi so čudno, čudna reč. Jaz na svojem nočem osladnosti, nočem nekega jokcanja in smiljenja samemu sebi. Hočem, da se pove, kak car sem bil in kako sem raztural sceno! 😉 No, resno, pa si želim, da se bo prebral govor, ki ga bom sam napisal. Drugače ne bo dediščine in bom vse doniral borkam za enakopravnost grdim lezbikam in tetkastim pedrom. Nočem nekih zamorjenih recitalov, zamorjenih zborov, ki pojejo turobne pesmi. Hočem, da mi vsi, ki bi slučajno prišli na pogreb zapojejo He’s a jolly good fellow. Grob pa mora biti samo ena plata iz kamna, brez kakšnih rožic ali česarkoli! Nočem tvegat, da se mi rodi kak vnuk, ki bo potem teroriziral svoje vnuke, da morajo obiskat grob prednikov in ga lepo oplet in uredit. Kamen naj zglancajo vsake tolk cajta in to je to. Aja pa zahtevam, da na nagrobniku piše tudi BigWhale – ping timeout. Pa zraven mora goreti plava ledica! Da bo vsaj mal ‘napimpan’ zgledal vse skupej.

Pa transparent hočem. Tak velik banner na katerem bo pisalo “Windows mostly suck, but sometime they blow.”

PS: Ako tale zgodba izzveni prevec cudno in stilsko razlicno je treba vedet, da sem bil med pisanjem dvakrat moten. Najprej je gnjavila Nimfa. Potem sem se pa ‘moral’ it tusirat z Gaby. Slednje je bilo kar prijetno… 😛 Zdej pa dost zajebancije, ker je bil pogreb in se treba drzat k kurja rit se en teden!