Gaby spodaj speče kokice, ker se prpravljava, da bova gledala Alien vs. Predator, Ema pritava iz sobe, kjer bi že mogla spati ampak ugotovi, da jo tišči kakat (tako kot ponavadi zvečer). Ema: “Ati, kje si? A tipkaš?” BW: “Tukaj sem.” Ema: “Ati, jaz nekaj voham… Ati, kokice voham!” BW: (potihem kolnem, ker je šla Gaby tako hitro kokice delat) “Ma ne Ema, okno je odprto in zunaj eni delavci nekaj kurijo…” Ema: (začudeno) “Aja…” … potem se Ema uspešno…
Mateja Svet je dobila zlato medaljo v diagonalnem smučanju! Bravo! Kaj hudiča je pa diagonalno smučanje se mi pa ni sanjalo… Mogoče se mi bo danes. 🙂
Ema sedi na sekretu in opravlja veliko potrebo. Ema:”Atiiiii, sem žeeeeee!” BW: “Ugh, cela kopalnica smrdi.” Ema: “Ja, ati, sem tudi jaz nekaj zavohal…”
En kup lego kock, ki je pravkar pristal na moji tipkovnici predstavlja sladico. Spidermenska za Jakoba in ena z rožico za Emo. Ema se je potem zbunila, da tudi ona želi spidermansko sladico.
Po nekaj neljubih zapletih na dopustu mi je tašča povedala, da govorim okrog in pišem po internetu, kako smo mi gradili hišo in kako živimo v naši hiši. No, to seveda ni res. Mi nismo gradili hiše in ne živimo v naši hiši. Živimo v taščini hiši. Hišo je zgradila tašča in hiša je njena. Povedati moram tudi, da plačujemo najemnino. Hvala. PS: Komentarji bodo tokrat izkopljeni.
Danes zjutraj, ko se je zbudil je ugotovil, da je lačen. Midva z Gaby sva še spala. Ura je bila 06:10. Jakob: “Ati! Lačen sem! Boš naredil zajtrk??” BW: “Ja, bom. Mal še počaki, da se zbudim in vstanem. Še pet minut…” Jakob: “Pa ati! Če sem pa lačen! A hočeš da umrem al kaj????”
Danes z Gaby sediva in debatirava katero drevo bi posadila zadaj za hišo. Potrebujeva vsaj eno sadno drevo, ki bo precej verjetno češnja. Morda bova posadila tudi eno marelico. Morda. Potem sva se oba strinjala, da bi bilo imeti tudi eno pravo drevo ((seveda je češnja tudi drevo ampak, midva bi imela drevo drevo 🙂 )). Všeč nama je javor. Zraste precej visoko in precej košato, lepi rdeči listi. Lepa senca, polno listja. Sranje. Od ostalih dreves nama ni prišlo…
Kaj hudiča je moj hobi? In kaj je moja služba? V službi programiram. Potem pridem domov in v prostem času, spet programiram!?! Bi morda moral početi kaj drugega? Je to znak kake resne psihične neuravnovešenosti? Se mi je totalno sfrtajčkalo, ker se ob tem v bistvu še prav dobro počutim in me vse skupaj sprošča?! Kako lahko nekoga sproščajo problemi objektnega programiranja, design patterni in pisanje nekih sortirnih algoritmov? Morda počasi začenjam razumeti tiste, ki tako vneto šahirajo ((v bistvu…
Računalnik. Spet doma. 🙂