Zrihtal sem varuško, bil na fitnesu, pri frizerju, še obril se bom! Čudeži enaindvajsetega stoletja so mi omogočili, da rezerviram vstopnice za kino kar preko interneta telefona ((Kolosej ne omogoca nakupa kino vstopnic in plačila s kreditno kartico ali čim podobnim. Moraš imeti neko obskurno joker kartico…)). Vse je zrihtan in v soboto jo peljem gledati, kaj drugega kot Kingdom of the Crystal Skull. Hehe!
Novega paketa ljudi, ki se mi ne zdijo več primerni, da bi jim posvečal neko pretirano pozornost. Po kakih dveh letih poizkusa gojenja nekih stikov so se poizkusi izkazali za bolj ali manj enostranske. Skupnih točk več ni. In obrnil sem še eno poglavje v knjigi, “Štajerska je predaleč…” 🙂
Ema stoji na okenski polici in odpira okno, ter se pretvarja, da plaši golobe. Opravilo, ki ga sicer sedaj počnemo precej pogosto, ker golobi zelo radi kljuvajo po sveže posejani travi. BigWhale: “Ema, zapri okn!” Ema se ne zmeni kaj preveč za opozorilo. BigWhale: “Ema! Takoj zapri okn!” Ema še naprej veselo ignorira opozorilo. BigWhale: “EMA! A slišiš? Zapri okn in prid not!” Ema: “Ati, to ni okn, to je šipa. Pa ne odgovarjaj mi.”
Me je vprašal šef, ko me je klical med službenim časom, ker me ni našel on-line. Nesreča je hotela, da je imel Siol ravno takrat nek izpad. Traceroute je prišel samo do prvega hopa. Potem sem se pa zamislil. Če vsaj ena izmed mojih instanc ni on-line, kjerkoli na tem širnem internetu, potem moram biti daleč stran in je nekomu uspelo pogasiti moja računala ali pa brez interneta. To, da ne bi bil on-line je namreč precej, precej čudna zadeva….
Pikapolonica Pika je srečala črnega bika, sedla mu je na uho in zaklicala je: “Halo!” Bik se je črno prestrašil, kosmata ušesa zamašil in zakričal: “Nisem halo, pomota je to, pomota je to!”
Zadnje čase je precejšen križ z mojo prehrano, mar ne? Postal sem zelo izbirčen, jem samo polnozrnat kruh, ovsene kosmiče ((ki sem jim včasih pravil kar otrobi)), gledam koliko je beljakovin ((in drugih stvari)) v kakšni hrani. Ne jem sladkorja, pojem ogromno piščančjega mesa. Kupujem neka čudna omega-3 olja in po trgovinah brskam za tuno v lastnem soku. Torej, nekaj je bilo potebno skuhati. Potrebovali boste: – en par piščančjih prsi (moške, ženske, vseeno) – nekaj zelenjave: grah, koruza, mlad…
Še malo pa se bom že tretjič danes lotil dokokončanja nedokončanega dela. Zakaj tretjič? Zato, ker se vsakič, ko primem lopato v roke, nad menoj odpre ena pipca in name ulije eno ploho dežja. Prosim, zaželite mi srečo, da bom lahko danes sejal travo. Le tako bo jesenski BBQ party lahko na prijetni travi…
Moja pot v službo zadnje čase traja približno desetinko sekunde. Toliko traja, da se zamenja virtualni dekstop. Koliko časa pa vi porabite, da pridete v službo?
V avtu, na poti iz vrtca: Ema: “Ati, a dežuje?” Ati: “Ja.” Ema: “Zakaj pa dežuje ati?” Jakob: “Ja, zato ker je nevihta!” Popoldan ob sedenju pred televizijo, Ema prinese nekaj lego kock: Ema: “Na ati.” Ati: “Kaj naj s tem?” Ema: “Ati, ja nekaj sestavi!” Ati ((prične s sestavljanjem in Ema mu podaja kocko za kocko)): “Aha…” Ema: “Ati, pokazi, da vidim kaj si sestavil.” Ati, da neko precej naključno narejeno skulpturo iz kock Emi. Ema: “Hmmmm, Helikopter! Bravooooo!”…
Človek se takole nič hudega sluteč, ob pozni uri, po napornem dnevu, spravi spat. Vstane izza računalnika, se odpravi po hodniku do kopalnice, kjer bo opravil še vse potrebne potrebe in nekje na sredini hodnika zasliši neko šumenje… Sem mar pustil odprto vodo? Ne, saj cev sem pospravil. Sem vodo zaprl? Hm, ne vem, po polnočnem zalivanju vrta sem se odpravil gor v sobo. Joj, saj res, v sobi bi moral ugasniti še luč in zapreti okno, poleg tega bi…