Gradnja
Update #2, Seveda, mora vsak uporabnik imeti veljaven email naslov. Uporabnika šele potem potrdim in mu dovolim dostop do ‘restricted’ zadev. 😉 Trol, go troll away… 😉
Update #2, Seveda, mora vsak uporabnik imeti veljaven email naslov. Uporabnika šele potem potrdim in mu dovolim dostop do ‘restricted’ zadev. 😉 Trol, go troll away… 😉
Začelo se je. Sneg se je stopil, temperature so se dvignile, zidarji so prišli iz dopustov. Prigode in dogode ob gradnji družinske hiše. Kaj je bilo narejeno in zakaj, kako so potekala pogajanja z raznoraznimi dobavitelji, kakšne rešitve so bile uporabljene in kako se bo hiša gradila, ter na koncu opremljala. Z obveznim slikovnim materialom. Aja, nova kategorija je bila dodana. 🙂 Update: Zaradi določenih okoliščin, bodo prispevki o gradnji na voljo samo registriranim uporabnikom. Tudi zaradi tega, da ne…
Nekje sem izgubil denarnico moje preljube Gaby. Z malo sreče je bilo to v avtu, ki je sedaj na servisu. 🙁
Najprej si omislim otroški voziček za dva otroka. Dabldekerja, potem ga plačam. Težko grem ven z dvema otrokoma in dvema vozičkoma. En voziček in dva otroka pa ni opcija, ker Jakob precej rad vandra naokrog. 😛 Zaradi moje četrtinske slepote se odpravim k svojemu zdravniku po napotnico za očesnega zdravnika. Med potjo se mi v avtu prižge lučka (rdeče barve, kaj pa drugega), ki me opozori na to, da je nekaj narobe z elektriko. Do dohtarja maš, da zdržiš, klump…
Trenutno je out of focus moje levo oko. Ako sedaj pokrijem desno oko in gledam samo z levim, ne vidim kaj pišem. Alelujah za slepo tipkanje! 😉 Jutri ob enajstih sem naročen pri okulistu, hec pa je, da je tako stanje že kar nekaj časa, kake tri dni. Največja ironija je pa to, da sem bil pred kakim tednom na sistematskem pregledu, kjer mi je sestra pregledala oči, skupaj z očali in ugotovila, da imam perfektno optiko in da ni…
Week-end, vikend. Hecna skovanka, ni kaj. V nedeljo, po nekaj časa spet pri tašči na kosilu, za kosilo je kuhala bljižnja (eh?) gostilna, mešano meso na žaru. Nič kar pretresljivega, najbolj so rulale njihove kruhaste nekaj. Testo precej podobno, če ne kar enako, kot za kruh, toplo, sveže pečeno, yummie. Po dolgem času tudi dirka Formule 1. Moj, poletni ritual. Ogled dirke, z besnim pisanjem SMS-ov mojemu bratu in občasnimi telefonskimi pogovori in komentarji. Dirka je bila še kar zanimiva….
Sva res? Kdo sva midva? Tokrat nimam v mislih sebe, ampak ‘naju’ bolj na splošno. Kdaj dva človeka ugotovita, da sta za skupaj? Kdaj sta lahko skoraj povsem prepričana, da dejansko pašeta skupaj? Skoraj povsem prepričana zato, ker povsem prepričana nikoli nista. Po precej tuhtanja in razmišljanja sem naumil, da dosežeta tisto skoraj 100% prepričanje šele takrat, ko imata potomce. Potomca. Kakorkoli. Izvzeti so seveda tisti genetsko pohabljeni primerki populacije, ki si potomcev ne želijo, tam je stvar popolnoma nepomembna…
G: “Mene pa mal zebe…” B: “Res? Mene pa nič…” *iztegne roko do radiatorja* B: “Ja, radiator je mrzel. Peč je crknila. Grem v klet narest kickstart.” G: (zaskrbljeno) “Ja ok…” *sprehod s psico in odprava v temnico. Restart gorilca, kašljanje in kihanje. Trkanje po rezervoarju s popolnim pomanjkanjem posluha ostanem clueless. Najdem star ključ in iz neke verjetno še bolj stare babičine cunje potegnem ven neko vrvico. Podaljšam vrvico s pripročnim telefonskim kablom. Vse skupaj uporabim kot grezilo in…
Jaz sem gledal risanke, moji otroci bodo gledali renderiranke. Narisane risanke lahko v današnjem otroškem programu prešteješ na prste ene roke. Škoda. Renderiranke zgledajo tako umetne. Narejene. Večina mi jih ni všeč.
There is no excerpt because this is a protected post.