Prigode Kita in ostalih sesalcev

Otroke je vedno treba nekako zaposliti, jim zastaviti nek cilj. Nekaj k čemur potem stremijo skozi cel dan in so zaradi tega bolj pridni ((pridnost katera potem traja celih petnajst minut, če ima človek malo sreče)), danes je bil ta cilj šotorjenje. Danes bomo spali v šotoru! Juhu! Nič lažjega kot to. Ena odeja, malo napenjanja med pohištvom in to je to. No, ni bilo. Povešena streha, premalo pohištva in mest kamor bi lahko odejo zataknil in priprl. Kot se…

Read More Read More

“Ati, kaj lahko kuhava?” “Ja, lahko ampak samo če ne bosta preveč razgrajala…” “Ne bova ati, bova pridna.” Spakirala sta se v kuhinjo in vleka na plano piskre in kastrole, ter kuhala. Emo sem ujel pri brskanju po predalu z začimbami, moko in ostalim razsutim tovorom. “Ema! Ne smeš tega! Zapri predal.” Ga je zaprla in sta se igrala naprej. Po nekaj minutah sem ju slikal, ker je bil njun dialog precej zanimiv. “Hitro Ema!” “Ja, hitro, da ati ne…

Read More Read More

Ob kakih šestih zjutraj me zbudi Ema, ki pleza na posteljo in več kot očitno išče nekaj pod mojo majico… Ema: “Toto bi mela…” BigW: “Ema, nimam jaz tega.” Ema, me prime za obraz in me pogleda: “Kdo si pa ti?!?!?!” BigW: “Ati!” Ema: “Atiiii, jaz bi mamicoooo!”

Jakob: “Ati, jaz ti pripravljam za palačinke.” Na pultu je že tri četrt shrambe in počasi bo treba it delat palačinke. Jakob: “Ati, kaj moko rabimo?” Ati: “Ja.” Jakob: “Ema, moko prinesi, ker jo rabimo!” Ah, ja… 🙂

Uspavanje dveh otrok, v tem primeru Jakoba ((triletnik)) in Eme ((dvoletnica)), je precej nenavadno, zahtevno in v bistvu kar fizično naporno opravilo. Takole približno poteka: “Gremo spat! Lupčka mami, rečta lahko noč, gremo spat!” Ema sedi v dnevni sobi na mizi, naga, in sestavlja puzzle s 15 kosi: “Pridem kmalu ati.” Jaz, jasno protestiram: “Zdaj takoj.” “Če sestavljam!” “Ema, takoj! Glej Jakob je bolj priden”, Jakob mi v tem trenutku visi v naročju in se crklja. “Midva greva, lahko noč.”…

Read More Read More