Kaj imajo skupnega? Bolj malo.

Začenjam z Darwinom, sprašujem se, kaj je dobrega pri eni vrsti, da sproducira primerke, ki si ne želijo svojih potomcev. Pa se mi zdi, da verjetno nič. To so evolucijske smeti, slab genetski material, ki pa ima to dobro lastnost, da se bo sam pokončal. Ok, tukaj je še faktor ‘pedrskega strica’, ki pove, da če je en stric v drižini peder in nima svojih potomcev, potem na nek način pomaga gor rasti svojim nečakom. Pa mi ni čisto všeč moja razlaga, ker nek namen pa morajo imeti, nekaj globjega bo sigurno. Ampak, kaj, ko mi nič pametnega ne pade na misel. Ne želja po potomcih je genetska napaka.

Poraja se vprašanje ali je imela ta genetska napaka do sedaj kaj vpliva na vrsto, odgovor je sila preprost. Ne. Prvič zato, ker se kljub ne želji po imeti potomce dogajajo ‘ups-i’, drugič pa zato, ker se ta napaka sproti iztreblja iz populacije.

Takole počasi preidemo k pehotnim minam. Stvar je precej dobra in učinkovita. Iz preprostih razlogov. Povprečen vod vojakov šteje tam nekje 30 mož. Eden izmed njih stopi na mino in mu odtrga nogo. Sedaj ga vsaj štirje nosijo, peti človek pa nese njegovo opremo. Torej ena petina voda je že onesposobljena za boj. Fear factor! Cel vod se boji, da je zašel na minsko polje. Hudiča, koliko časa so vandrali sem ter tja in kako globoko so na minskem polju?! Kdaj bo spet kdo stopil na mino? Potem je tukaj še morala. Tisti revež na nosilih ima v naročjo svojo odtrgano nogo v upanju, da mu jo prišijejo nazaj, poleg tega se ponavadi dere od bolečine in para živce vsem ostalim vojakom. Naravnost fantastično!

Sedaj pospešeno razmišljam o tem, kako mine uporabiti v napadu, ne samo v obrambi.

Čokolino? Čokolino pa zato, ker me je Gaby obdarila z eno kahlo vročega mleka v katerega sem nasul slastnih, rjavih in puhasto drobnih kosmičev, ki zgledajo kot ribja hrana. Yummie!