Težke besede sem izrekel tamle v naslovu. Ampak jih bom utemeljil.

Začelo se je daljnega leta 2002, ko je naša vlada dala izdelati oceno stroškov prehoda na drugo programsko opremo in narediti študijo o tem ali se izplača podpisati Microstft Enterprise Agreement (kratek povzetek študije).

Nadaljevalo pa se je letos s člankom v internetni izdaji dnevnika Večer in objavo novice na Slo-Tech portalu.

Bom stvari na kratko povzel, začel pa pri tisti študiji iz leta 2002. Inštitut za Projektni Management in Informacijsko Tehnologijo je delal študijo o kateri ne bom izgubljal preveč besed, kdor si želi, jo lahko prebere. Pri samih številkah se bom omejil na milijarde tolarjev. Gre pa za prehod iz ‘sedanjega’ stanja, na novo stanje.

Prehod na Microsoft Office bi po neki grobi oceni stal našo vlado 6.5mrd SIT. Prehod na OpenOffice.org pa naj bi našo vlado stal 7.2mrd SIT. Tukaj je potrebno povedati, da je OpenOffice.org na voljo brezplačno! Zanj ni potrebno plačati nobene licence. Torej, kljub temu, povsem upravičen nakup Microsoft programske opreme. Pa je res tako? Pustimo, da je bila študija narejena na hitro in so kar precej številk ljudje potegnili kar iz glave in pri prehodu na OpenOffice.org bistroumno ugotovili, da so notranji stroški prehoda, če so optimistični, vsaj za 100% večji kot pri prehodu na novejšo različico Microsoftove programske opreme. Nič ne rečem, stroški dejansko so večji ampak 100%?

Se pravi, leta 2003, je naša vlada porabila 6.5mrd SIT za nakup in uvajanje licenčne programske opreme (spet močan povdarek na to, da gre tukaj SAMO za pisarniške programe, torej Office) od tega je šlo za programsko opremo okrog 4mrd SIT vse ostalo so pa drugi stroški.
Sedaj je leto 2006, Enterprise Agreement je potekel, podpisati je treba novo pogodbo in spet odšteti nekaj cekinov. Opa! Potrebno je narediti tudi novo študijo! Res? No, naša vlada ni takšnega mnenja, so mnenja, da je potrebno samo malo popraviti številke stare študije in dobiti novo revidirano študijo. Naši vestni državniki so to opravili že lani! Kako lepo od njih.

Tukaj imamo nove številke. Prehod na MS Office bi tokrat stal 7.0mrd SIT, prehod na OpenOffice.org pa bi nas koštal 7.5mrd SIT. Končna računica? Tako je. Tudi sedaj se Enterprise Agreement izplača. Malo je vse skupaj dražje kot tri leta nazaj ampak je razumljivo, zamenjati je bilo treba nekaj računalnikov in tako naprej…

Medtem je vlada že podpisala Enterprise Agreement in začela plačevati licence za programsko opremo. Saj se jim je izplačalo, mar ne?

V bistvu ne. Daleč od tega. Če bi vlada pred tremi leti izvedla prehod na OpenOffice.org, bi se sedaj izognila večini tega 7.5mrd SIT stroška. Bi se res? Vsekakor, tri leta nazaj bi bil prehod boleč in bi _morda_ stal več kot prehod na MS Office. Vendar bi se teh 7.2mrd SIT raztegnilo na dobo večih let, ne samo na treh, za koliko je narejena študija.

Vsega skupaj bo naša država v šestih letih porabila 14mrd SIT za nakup in uvajanje programske opreme v državni upravi. Če se malo poigramo s številkami in za primer vzamemo enega precej dobro plačanega računalniškega inžinirja, ki zasluži približno 700.000 SIT mesečne bruto plače, dobimo presunljive številke.

Dvesto takšnih delavcev, bi, s precejšnjo rezervo, lahko iz vreče, težke 13mrd SIT plačeval kakih sedem let. Če poleg tega upoštevamo še vse ostale stroške s prostorom, s prehrano in vsem kar spada zraven, ma ni vrag, da ne bi teh 200 delavcev živelo precej gosposko vsaj pet let.

Za razmislek, 200 ljudi, bi pet let plačevalo dohodnino in prispevke iz svojih plač, denar, ki se vrne v državno blagajno še preden ga delavec sploh vidi, kaj šele začuti ali povoha. Teh 200 ljudi bi potem večino tega denarja porabili v naši državi, torej bi se 20% tega denarja, tokrat s pomočjo davka na dodano vrednost, steklo nazaj v našo državno blagajno. Torej skoraj 50% tistega začetnega denarja, ki gre za prispevke plus še skoraj 20% vsega ostalega denarja, ki bi ga ljudje porabili pri nas.

Dvesto inžinirjev v petih letih naredi svoj pisarniški paket in ga veselo uporablja.