Dve stvari, prva je ta, da so Jonasu ocitali njegovo (predvidevam, da je na njegovem zelniku zrastla) izumljeno besedo Žnevnik, ki se navzven kaze kot podaljsek ega in se slisi skrajno butasto.

Slisi se skoraj tako butasto, kot blog ali pa kot splevnik. Ce je pa podaljsek ega, pa meni dol visi. Kaksna pa je pravilna slovenska beseda za blog? Ni je. Kaksna je pa pravilna angleska beseda za blog? Guess what. Tudi te ni. Blog je neka blesava okrajsava se bolj butaste asociacije na poleno (log).

Moj blog ni blog, moj blog so prigode. Tako pise tam zgoraj, s precej veliko pisavo.

In ne odhajajte, takoj se vrnem, samo po Pepsi skocim v spodnji stuk.

(Pepsi in cokolada, moje kosilo. Zajtrk je bil pa Pepsi in skatla Rum-Kokos. Ne, suh sem ko presta)

Torej, druga tocka. Jonas (kdo ga ne pozna slovenskega gospoda Ž), je na kup zbobnal nekaj malo bolj znanih slovencev. Kaj bodo delali. Pisali bodo bloge! Juhej! Meni je vseeno. Ampak, obregnil se bom ob komentar, ki ga je napisal nevem vec kdo v nevem vec kateri blog enega izmed teh ‘znancev’ (Hecna beseda tale znanec, ima kdo SSKJ pri roki? Je moj znanec nekdo ki ga poznam ali nekdo, ki je znan?).

Napisal je, da se je slovenska estrada koncno zacela zavedati pomena blogov (nekaj v tem stilu, ni bilo dobesedno tako ampak precej tako).

Bloggerji, pripravite se, spet vas bom zalil in uzalil. No, lahko se pa smejete z mano.

Pomembnosti cesa? Blogov? Prosim za en kamen, da si z njim vbijem v glavo to besedno zvezo. Da splezam na nek ‘higher plane of reality’, da jo bom dojel. Blogi niso pomembni. Se enkrat. Blogi niso pomembni. Pomembna je recimo cena nafte na svetovnem trgu (ki, tako mimogrede, se vedno narasca ampak se vedno ni dosegla rekordne cene, ki jo je imela v zgodnjih osemdesetih). Blogi so blodnje kvazi exhibicionisticnih geekov in geek wannabe-jev in cedalje vec tudi non-geekov.

Nakladanja in napol uspele fotke ljudi, ki zivijo v prepricanju, da delajo dobre fotke. Obcasno se najde kaksna svetla izjema. Ne, moj blog ni izjema, dalec od tega.

Torej blogi so priblizno tako pomembni, kot bi bila pomembna prodajalna peska in kamenja v Sahari. Tako pomembni so, kot je pomemben prdec v orkanu (ajme, Katrina, Katrina, le kaj si naredila iz Nju Orlina? Vem, sama zloba me je…).

Ampak nekaj dobrega pa bo iz vsega tega. Kaj? Preprosto, tile nasi estradniki bodo vsaj kolikor toliko lepo slovenscino pisali. Celo nase krilate znake bodo uporabljali (unlike some other people around here…), se vec. Delali bodo odstavke!

Slavospev Vesni Milek, katere pisanje me ne navdusuje nevem kako zelo mocno (mogoce zato, ker ga ne poznam zelo podrobno). V bistvu se je spomnim kot voditeljice radijskega programa nekega ljubljanskega komercialnega radia in potem sem jo se ene parkrat videl na TV.

Moram pa priznati, punca ve kje so njeni odstavki! Daj jim (nam) vetra, bloggerjem polpismenim.

Disclaimer, povsem mozno je, da se kak drug blogger dela lepe odstavke, da uporablja nas jezik, tako kot bi se ga moralo uporabljati in je nasploh prav prijetna oseba, ki zivi svoje zivljenje. Vesnin post mi je pac padel v oci, bil je lepo oblikovan in razclenjen. To pa se ni garancija, da bo vsebinsko boljsi od drugih blogov. Mogoce ja, mogoce ne.

Jaz imam fetis na odstavke. Na pravilno razclenjena besedila, kjer so informacije podane v pravem vrstnem redu in logicnih sklopih. Kjer se skozi text prekopljes samo z grabljicami in ne rabis nekega traktorja, da te ven vlece.

Oh baby, talk in paragraphs to me!