“Energiziranje” je ukazal Picard in O’Brien ga je poslal na Starbase 179. ((Star Trek: The Next Generation; A Matter Of Honor))

Poraja se vprašanje, kaj ukaže CT operater, preden bolnika zapeljejo v komoro, da naredijo CT angiografijo. Kaj je CT in kaj je CT-A, si lahko podrobneje preberete na prejšnjih dveh linkih, precej zanimivo branje. Zakaj CT-A? Danes sem klical bolnišnico, ker je bila Ema prejšnji teden na MRI/MRA slikanju, slike so narejene in družno smo se spakirali tja, dvignili slike in jih odnesli nevrokirurgu, ki je operiral Emo. ((Doc. dr. Tadej Strojnik, dr. med., specialist nevrokirurg))

Po preuranjenem brskanju po izvidih, brez ogleda slik, se je bilo malo za zamisliti nad radiologovim komentarjem, da je na slikah opaziti nek hematom oziroma svežo krvavitev! Na srečo so dale slike drugačno, no, sliko. Stvar ni bila tako kritična. Moj laični pogled na slikano ožilje mi je povedal, da je post-operacijski hematom v velikosti 12x15mm izginil in nikjer nisem videl kakšne anomalije. Vse skupaj je potrdil še nevrokirurg. Še več, njegove besede so bile tako vzpodbudne, da mu glede na prve prognoze po operaciji skoraj ne verjamem. Odpisal je praktično vse posledice, ki bi lahko nastale po takšnem posegu in dejal, da kaj hujšega, kot je kak epileptični napad ni za pričakovati. Ko pa sva mu z Gaby povedala za nedavno opravljen EEG in da so bili izvidi normalni je dejal, da potemtakem tudi to najbrž ne bo problem.

Kamen od srca? Skala? Mogoče. Radiolog je predlagal dodaten pregled CT-A. Kakšna je razlika med MRA in CTA? No, MRA preiskava, kot že ime pove, gre za magnetno resonanco, nuklearno magnetno resonanco, ki pa za zbiranje podatkov ne uporablja ioniziranega sevanja temveč močno magnetno polje. ((1.5 T, scanner v Fontani, MB)) Bo preiskava koristna? Odgovora na to ni čisto natančnega. Klinično gledano, seveda, CTA naj bi imel višjo ločljivost kot MRA in na vse skupaj bi se dobil še en dodaten pogled, bi se zaradi tega stvari kaj bolj razjasnile? Ne vem. V bistvu ne ve nihče. Glede na to, da je Ema dvakrat že bila na CTju, pred in po operaciji, bi to bila že tretja izpostavitev. Tako ‘na uč’, bi presegla letno količino prejetega sevanja ((~ 3.5mSV)), ki nam ga v večini prinese naše preljubo sonce, malenkosti pa poberemo še od umetnih virov. Količina ni ravno velika, je pa pridobljena v relativno kratkem času in še to v predel telesa, ki bi znal biti precej občutljiv za tovrstne zadeve, sploh sedaj, ko je v polnem razvoju.

Kaj bomo storili? Ta trenutek še ne vem, verjetno pa, bomo s CTA še malce počakali. Napoteni smo bili na še eno MRI/MRA slikanje čez šest do osem mesecev. Zaenkrat stvari izgledajo v redu in vse kaže, da bo tako tudi ostalo. Ostane še čakanje in spremljanje predela možganov kjer je bila okvara, bolj preventivno. Razmišljanje v stilu, kaj bo, če bo, je pa precej nezaželjeno.

Na mestu je, da se zahvalim in pohvalim osebje Mariborske bolnišnice, vse, ki so se ukvarjali z Emo in skrbeli zanjo (in bodo to počeli še nekaj časa). Poimensko lahko izpostavim dr. Strojnika, ki je Emo operiral, dr. Gradišnika, h kateremu hodimo v nevrološko ambulanto in dr. Roškarja, ki je za Emo skrbel, ko je bila še v bolnišnici na intenzivni negi. Seveda je tukaj tudi dr. Kodeličeva iz Bistriškega zdravstvenega doma, ki je Emina pediatrinja in zanjo skrbi tudi v razvojni ambulanti. Nikakor ne smem pozabiti na medicinske sestre z intenzivne nege, rumene tetice, ki mi niso težile, ko sem brskal po dokumentaciji, stikal po sobi in se igral z vsemi mogočimi aparati, ki so bili tam in hodil na obiske ob skrajno neprimernih urah. Potem je tukaj še drugo nadstropje in prijazne rožnate tetice, ki so za Emo (in Gaby) skrbele, ko sta bili hospitalizirani kasneje po rojstvu. Ne smem pozabiti tudi na osebje porodnišnice, ki je bilo tako prijazno, da je Emi pomagalo priti na svet in tokrat modrim teticam, ki so bile tiste tri dni, ko je bila Gaby še v porodnišnici, na vso moč prijazne in ustrežljive. Nenazadnje pa vse pohvale tudi nevrofizioterapevtki Bojani, ki še vedno intenzivno dela z Emo in brez težav prenaša njeno huronsko dretje ter moj čudni humor med urami fizioterapije.

Hvala vam vsem.