Po dolgem času sem spet zbolel. Precej hud prehlad, ki me je onesposobil, do te mere, da sem v službo sporočil, da ne bom funkcionalen in bom na voljo samo na polovico, če sploh. Pa saj niti ni tak problem biti bolan ampak kaj, ko pa se toliko stvari zgrne na kup in se človek počuti, kot bi ga povozila gomulka.

Ja, ja, čajčke piti in C vitamin in podobno, vse to je povsem razumljivo ampak takrat, ko jaz pijem veliko tekočine, takrat veliko hodim na WC in potem razmišljam, da bi si najraje omislil eno kahlo ali kaj podobnega. Kateter! Pa veliko počivanja. Ja seveda! In takole odspim dve uri in se zbudim še bolj zdelan, kot sem bil pred spanjem. Bravo, bravo! Potem pa pride lakota in ko se z muko odpravim v spodnje nadstropje do hladilnika, da si privoščim četrt kile skute, pridem nazaj gor, začnem prav počasi basati tisto skuto v usta, me prime srat!

Na eni strani bašeš skuto v usta, goltaš in se trudiš, da vase spraviš vsaj nekaj hrane, na drugi strani stiskaš rit skupaj, da ti kaj ne uide. Na koncu, ko v rekordnem času poješ skuto, laufaš na WC po hitrem postopku in vse kar spraviš iz sebe sta dva majhna fižolčka. Ravno prav razmazljiva, da ponucaš pol role sekret papirja za brisanje, ki traja dalj časa kot prejšnje opravilo izločanja. Ampak tiščalo je pa tako, da imaš občutek, da ti bo rit razneslo.

Zakaj skuto v rekordnem času? Zato, ker je skuta ena taka reč, ki jo lahko poješ tri ali štiri žlice preden ti začne iti na živce in potem pol kile skute melješ toliko časa, da vmes mine čas do naslednjega obroka. Skoraj.

Ne, ne, sploh nisem tečen.