Pred leti, v službi. Prinesem vrečko McDonalds kosila v firmo. Sodelavec na hodniku kadi, se nasmeje, ko pomaham z vrečko in reče:

“Joj, David, ti bos enga lepga dne umrl…”

To, da je tam na hodniku kadil ((a se še spomnite, ko je bilo dovoljeno kaditi v pisarnah in v podjetjih? 😉 )), bomo spregledali. Ob tem, ko mi je rekel, da bom umrl, sem se zdrznil, obstal sem kot vkopan. Najprej sem ga začudeno pogledal in skomignil z rameni.

“Vem, Stane, vem. Ti tudi, ti tudi… Poznaš koga, ki ne bo?”