Ano Jud vsi poznamo, mar ne? Mogoče ne ravno vsi ampak precej ljudi pri nas pozna Ano. Tudi jaz sem že pisal o njej, se spominjate? Precej časa po tem sem jo po nekem čudnem spletu okoliščin tudi spoznal. Up close and personal. Ne, ne, not THAT personal. No, na interview z Ano sem se kar nekaj časa pripravljal. Kaj hudiča vprašati žensko, ki je baje brez dlake na jeziku in se jo precej ljudi boji. Upravičeno, neupravičeno? Ne vem. Njenih knjig nisem prebral, slišal sem, da so polne opolzkosti in da so hude, karkoli že to pomeni. Nisem šel preverjati, vem samo, da so bile knjige precej razprodane in da je bil marsikdo proti temu, da bi knjige izšle.

Kaj za vraga naj potem vprašam Ano, da jo vsaj malo spravim v zadrego? Nekaj podtalno pokvarjenega in nespodobnega. Morda. Morda, bi pa nekaj povsem vsakdanjega bilo bolj učinkovito? Recimo šest krat sedem? Bom dal vse od sebe.

1. Ana, prvo vprašanje je standardno za vse, precej me zanima psihološki pritisk na posamezne ljudi v ekstremnih situacijah. Atomske vojne je konec, ostala si ti, nekaj ščurkov in samotni otok na katerem imaš hrane v izobilju. Kaj boš počela, da ti ne bo dolgčas?

Ko sem letos dopolnila 30 let, sem se prav vprašala, a mi je bilo v vseh teh letih kdaj resnično dolgčas? In nisem se mogla spomniti niti enega takšnega trenutka. Kar naprej se mi dogaja toliko reči, da mi nikoli ni dolgčas. Četudi sem včasih popolnoma sama. Iz praktičnih razlogov torej mislim, da bi ta teorija vzdržala tudi v takšnih razmerah, kot jih navajaš ti: po koncu atomske vojne. Čeravno ne vem, zakaj bi izumrli vsi, edino jaz in ščurki ne? A kaj bi počela? Verjetno bi napisala kakšno knjigo. O tem, kako je živeti na samotnem otoku s ščurki. Tople vode verjetno ne bi odkrila, morda bi se počutila celo zelo domače. Tudi v Sloveniji se včasih počutim kot na samotnem otoku, skupaj s ščurki.

2. Upam, da se zavedaš, da je tole interview kar preko e-maila in da zato ljudje pričakujemo dolge izčrpne in podrobne odgovore. Torej, o tebi je bilo marsikaj slišati, prebrati, preslišati in navleči na ušesa. Ana gor, Ana dol. Kakšna je v resnici Ana? Se te ljudje resnično bojijo, koga, kdaj in zakaj si ustrahovala? Lahko takole na pamet imenuješ enega človeka, ki se pred tabo skrije, si da okrog vratu venec česna, čebule in feferonov in vmes moli zdravo marijo?

Saj bi me lahko intervjuval tudi v živo, ampak očitno sem bila zadnjič, ko sva sedela na kavču, preveč strašna, ker me nisi upal vprašati nič takšnega. Saj se trudim, da bi ti dala izčrpne odgovore, ampak zalotil si me v malo nerodni situaciji, ker sem bila vso noč pokonci, šele ob petih zjutraj sem šla spat in sem še zdaj napol v spancu. Kakšna je Ana v resnici? Veš kaj, ena tistih pisateljic, ki so mi osebno zelo všeč, Vedrana Rudan, je na takšno vprašanje nekoč odgovorila takole: “Tko je ta djevojka, pitali biste se da sam djevojka. Tko je ta žena, pitali biste se da sam žena. Tko je to, pitali biste se da sam netko. Tko si ti, pitali biste da sam ja ja. Tko sam ja, pitala bih kad bih znala odgovor.” In z njenimi besedami se popolnoma strinjam. Sicer pa ne vem, zakaj bi se me kdor koli bal? Ni nobene potrebe. Tudi ustrahovala nisem nikoli nikogar, to, da sem malo pasja do vseh po vrsti, se mi pa zdi prej vrlina kot pa slabost. Kljub temu pa drži, da obstajajo kakšni čudaki, ki mislijo, da sem poosebljeno zlo in se radi skrivajo pred mano. Ljudi, ki mi ne zmorejo pogledati v oči, je kar nekaj. Če si okoli vratu obešajo vence česna, čebule in feferonov, pa zraven molijo Zdravo Marijo, pa ne vem, ker jih ravno zaradi tega, ker se pred mano skrivajo, pač ne videvam. Eden takšnih je – v tem hipu mi pač pade na pamet -, recimo, novinar Reporterja Igor Kršinar. Za mojim hrbtom je kolege opozarjal, da se me je potrebno izogibati, ker sem menda nevarna in zmeraj naredim štale, pa tiste večne neumne govorice, da sem tempirana bomba in tako naprej. Vse skupaj je smešno.

3. Tvoje knjige se baje ukvarjajo s politiki in našo malo državo nasploh. Kaj pravzaprav piše v tvojih knjigah? A je kaj umazanega? Kaka svinjarija o Ruplovi Marjetki? Ali Kučanovi Štefki? Vsaj nekaj? Ali je vse skupaj samo en kup dolgočasnega političnega branja, ki mene, kot državljana, ki mu v bistvu dol visi za politiko in bi najraje uvedel diktaturo, niti najmanj ne zanima?

Glede na to, da vem, da imaš vsaj eno mojo knjigo doma, tvoja žena pa jo celo bere, ti predlagam, da jo poprosiš za obnovo. V knjigah piše marsikaj, same umazanije, pač. Nekaterim so knjige všeč, nekaterim ne. Odvisno. Ampak če sta družba in država umazani, pač ne more pisati, kako je vse lepo in fajn. Nekoč sem rekla, da lahko umazanijo še tako posladkaš, pa ne bo nikoli sladka. Zakaj bi se torej sprenevedali? S soprogama Dimitrija Rupla in Milana Kučana pa se pravzaprav nisem nikoli kaj veliko ukvarjala, dvomim pa, da sta to resnično srečni ženski. Diktatura? Ja, pa saj v resnici imamo diktaturo. Resda nimamo diktature enega samega človeka, imamo pa diktaturo sistema, diktaturo države, skratka, diktaturo celotnega aparata. Z lepšo besedo temu rečemo – demokracija. V resnici pa je še vedno samo diktatura. Torej, posladkana umazanija.

4. Za svojo prvo knjigo si bojda posexala pol Slovenije. Ta stevilka se mi zdi pretirana ampak vsaj kak približek pa lahko daš? Kolikšen delež moških in žensk v Sloveniji si dejansko, po domače rečeno dol dala? Izhajava iz tega, da je v Sloveniji nekaj malega več kot 2mio prebivalcev. Recimo, da nas je 2.1mio. Moških je nekaj manj, recimo okrog 40%. Lahko pa operiraš s svojimi podatki, če imaš bolj točne. Bom zelo vesel. En razčlenjen seznam bi bil prav dobrodošel. Procentualno moški, procentualno ženske. Je bil vmes kak ilegalni priseljenec ali pa samo “gastrbajtr“?

V smeh me spravljaš. To ti štejem v dobro. Vsega ostalega pa res nisem štela, pa tudi neokusno bi bilo govoriti o številkah ali o čemer koli drugem v tem kontekstu. Tudi seznama nimam. Sploh pa konec koncev nisem takšna kanibalka kot so pisali in govorili.

5. Se ti zdi kitolov sporna zadeva? V neki hipotetični situaciji si na ladji oborožena s topom, srečas pa japonskega kitolovca, ki je v očitnih težavah, ker jih kit v katerega so izstrelili harpuno rahlo nadleguje in jim ne da miru. Komu boš pomagala japonskemu Ahabu, ki v čistem deliriju in obupu kita obmetava s kuhinjskim priborom, na njegovo žalost brez uspeha. Ali boš pomagala kitu? Bi brezpogojno prepovedala lov na kite?

Kakršno koli pobijanje katerih koli živali se mi zdi okrutno, ampak tako kot se vrsta živali prehranjuje z drugimi živalmi, smo tudi ljudje del te prehrambene verige in razumem, da pobijamo živali za to, da jih pač jemo. Torej, v tem primeru bi japonskega kitolovca najprej vprašala, zakaj je lovil kita in se tako zapletel v zoprno situacijo? Če bi me z odgovorom prepričal, recimo, da je bil lačen, pa da vsa njihova vas na Japonskem umira od lakote in nimajo za pod zob dati prav nič drugega kot tega nesrečnega kita, bi rekla, v redu, potem bi pomagala njemu. Če bi pa se izkazalo, da je lovil kita zaradi kakšnega bolnega osebnega užitka, bi pa pomagala kitu. Pobijanje kitov ali kakršnih koli drugih živali v komercialne namene se mi zdi ostudno in ja, takšne okrutnosti bi brezpogojno prepovedala. Ne glede na to, ali gre za kite, bike, peteline ali kakšne druge živali.

6. Sprejemaš ženitne ponudbe? Kaj vse bi moral imeti tvoj ženin? Bi imela rajši lepega politika na zelo pomembnem položaju ali bi bila zadovoljna zgolj z navadnim slovenskim veleposetnikom in tajkunom? Če bi bil žid, eden ali drugi, bi dobil kako bonus točko?
   

Zelo težko odgovorim na takšno vprašanje. O teh rečeh ne razmišljam tako tehnično, kot se ti mogoče zdi. Me pa tvoja vprašanja resnično zabavajo.

7. Bi v dobrodelne namene posvojila enega majhnega cigančka? Pardon, roma. Svoj odgovor moraš utemeljiti in ustrezno argumentirati, zakaj ja in zakaj ne.

V dobrodelne namene ga ne bi posvojila, to bi bila spet čista komercializacija in to mi ni všeč. Posvojila bi ga, če bi začutila, da je ta otrok namenjen prav meni in da moram poskrbeti za njega. Potem bi ga posvojila. To, da je Rom, tukaj sploh ne igra nobene vloge.

8. Demokracija je precej siva oblika vladavine, kjer vlada pravzaprav sivo povprečje. Ena izmed možnosti nadgraditve demokracije bi bila ustrezno kaznovanje politikov, ki bi situacijo zasrali. Za slabo učinkovitost vojske bi recimo sedanjega ministra Karla Erjavca po koncu mandata javno prebičali. Hipotetični primer, Karl je bil pač prvi politik, ki mi je prišel na misel. Se ti zdi to smiselno? Politike bi enostavno morali prisiliti v bolj učinkovito delo, mar ne? Penzija po zasranem mandatu in neizvolitev novega mandata se mi ne zdi ravno vzgojna kazen. Bičanje je precej bolj vzgojno recimo. Morda bi hkrati z novimi volitvami uvedli ovrednotenje dela vlade. Vsako podjetje ovrednoti tako svoje delavce, kot svoje vodstvo. Država je pa tako ali tako eno veliko podjetje, mar ne?

Volitve so že same po sebi vrednotenje dela vlade. Ljudje se odločijo koga bodo podprli in koga ne. Resda nas mediji konstantno bombardirajo s takšnimi in drugačnimi zgodbami, s katerimi tako ali drugače vplivajo na odločitev ljudi, kar v sodobnem času pogosto povzroča manipulacije, ampak tako to je in tako bo to tudi ostalo. Strinjam pa se, da je država veliko podjetje. Naša država je bolj slabo stoječe podjetje. Ideja o bičanju pa se mi zdi simpatična in nič ne bi imela proti uvedbi, če bi mi dovolili, da Karla Erjavca prebičam tudi sama. Osebno.

9. Tvoja naslabša in najgrša razvada? Grizeš nohte, vrtaš po nosu? Za večerjo se naješ slane čebule in se potem odpraviš ven plesat? Obsesivno puljenje obrvi? Povej nekaj takšnega zaradi česar bomo vsi na riti popadali. Pa tvoja kvaliteta? V čem si najboljša? Oralni seks ne šteje, za to bi bilo treba narediti double blind test z vsaj 100 ženskami in 100 moškimi. Kar je pa precej težko izvedljivo. Morda posekaš vse idrijke v klekljanju? To dvomim, jih pa glede na tvoje korenine najbrž presežeš v peki prekmurske gibanice, a?
   

Mislim, da je moja najslabša razvada to, da se včasih ne znam kontrolirati in v jezi koga zelo neprijetno naderem. V resnici je vseeno, kdo mi v takšni situaciji pride pod roke. Kasneje se praviloma opravičim. To je pa seveda kvaliteta. V čem sem najboljša, pa ne vem. Morda sem včasih najboljša v tem, kako biti “težek”. Včasih sem res “težka”.

10. Za konec, pa še eno precej preprosto vprašanje, nekaterim gre ljubezen skozi želodec, skozi kaj gre pa ljubezen pri tebi?

Če tip ne mara mačkov, tudi ljubezni ne more biti. Mački so pogoj. Ne predstavljam si življenja brez mačka. Življenje brez tipa si pa predstavljam z lahkoto.

Še nasvet, kako Ano v resnici spraviti v zadrego? Preberite kakšno njeno knjigo. Na glas. Seveda more biti Ana v neposredni bližini. Uspeh zagotovljen. 😉