Danasnja vecerja, torej zgodnji zajtrk ob enih zjutraj.

Pizza iz lokalne mariborske pizzerije, pecena v krusni peci, stara kakih 29 ur, sveze pogreta v mikrovalnovni pecici in pa kakih 32 ur star Pepsi, delno zluftan in ohlajen v prirocnem hladilniku, ki stoji sredi kuhinje.

(da ne bo samo jaka pisal o svojih kuharskih spretnostih 😛 )

Pa ne, da ne bi znal kuhat. V bistvu znam, ampak imam tako blazno voljo do kuhanja, da me precej malokrat prime, da bi kuhal in se polovico tistih primerov, ko me prime, da bi kuhal, me mine, preden bi se moral odpravit v trgovino ali pa takoj, ko naredim prvo stopnjo dela. Zberem sestavine na kup, jih pripravim, mogoce ze celo zavrem prvo vodo/segrejem olje. No potem me pa takrat mine. Precej krizno in na moc neugodno.

Psica me pa zdaj gleda, kot da bi bil en evil overlord, ki se base s kotletom iz katerega se cedi vroca mast, Onyx bi pa bila en dvorni pes, ki dobi za jest samo takrat, ko evil overlord zakaslja in nekaj samo delno prebavljenih kosov hrane pade na tla.

Ampak ni tako, ima svojo posodo s hrano na pol polno. Samo ona bi pizzo zdaj…