Prejšnji ponedeljek je bila na sporedu novoletna zabava delovnega kolektiva v katerem delam. Torej podjetja, kjer sem zaposlen. In če se Hermes Softlab spravi delati zabavo, je stvar megalomanska. Bachus v Ljubljani, odprt exkluzivno za nas. Glasbena gosta, Nuša Derenda in Bajaga. Free drinks & food. Organiziran avtobusni prevoz iz Maribora do Ljubljane in nazaj.

Se še spominjate lanske zabave? Jaz se je in še kar fino sem se imel. 🙂

Pa smo pri Ljubljani. Naključje je hotelo, da je imela Gaby ravno ta isti dan, podelitev diplome. V neki dvorani, v kateri je bilo polno rdečih preprog, tapeciranega pohištva in rezbarij. Akademsko skratka. Stvar sem prestal na hodniku, kjer sem gor in dol nosil Emo, da se ni drla kot zverina in je tokrat lepo angelsko spala. Poslušal sem ploskanje. Potem so Gaby, Ema in Tast&Tašča odšli proti Mariboru, jaz pa sem ostal okrog enih popoldan v Ljubljani. Dež, mraz in jaz, ter bela Ljubljana, ki je v jesensko zimskih mesecih nemarno siva.

Moje rodno mesto, mesto v katerem sem prebival večino svojega življenja. Kakih dvajset let. Stožilo se mi je po Prešernovem Trgu, Kongresnem Trgu, prostranih blokovskih naseljih in po tisti pristni hardcore ljubljanščini. Priznam, čudno mi jo je bilo poslušati. Čeprav sem prebil toliko časa v Ljubljani, se te taprave ljubljanščine nisem nikoli nalezel. Nevem zakaj, mati gorenjka, oče štajerc. Pusti posledice. ‘Randi’ s Fikijem je padel v vodo. Splet okoliščin okupirane Ljubljane in zaprtih ulic, ter dejstva, da nisem imel avta, Fiki je pa trpel za kroničnim pomanjkanjem časa.

Odpravil sem se v Kiberpipo, kjer so cel plac razturili in ga spremenili v nekaj čudnega in kjer nikogar nisem poznal. Obrnil sem se in se odpravil po hot-dog v bližnji kiosk, pojedel sem kar tam. Z Nathanom, mojim predragim bratom sva bila zmenjena čez dve uri. Časa na pretek, šel sem v trgovino, kupil omako za makarone in eno žemljo in se odpravil na sprehod po Ljubljani.

Takole pohajkujoč, v črnem marsovčku (plašču), z omako za makarone v žepu sem se razgledoval po mestu. Nisem videl veliko ampak dovolj za začetek. Všeč mi je bilo in v tem mrzlem in deževnem dnevu se mi je resnično stožilo po Ljubljani. Počasi sem žvečil žemljo in se približeval tromostovju. Spet sem si ogledal Prešerna. Še vedno ždi tam, posran in oksidiran skupaj s svojo muzo. Ustavil sem se na tržnici, pod arkadami, v mesariji kjer dela moj oče. Oči, kasneje fotr. Debatirala sva. Vse sorte, potem je prišel čas, da se spravim k Nathanu. Po zmajskem mostu sem mahnil navzgor proti kolodvoru. Vmes sem kupil še ene pregrešno drage makarone, ker so Nathanu zaloge pošle.

En pisker makaronov, ena omaka, dva brata, ki gledata stand up comedy in se režita kot zmešana. Potem še nekaj ur igračkanja z računalnikom in ura je bila sedem zvečer, počasi sem razmišljal o zabavi, o tem, da imam avto v Slovenski Bistrici, bencina še za deset kilometrov, o poti domov ob štirih zjutraj in naslednji dan v službi.

Ni se mi dalo, čez 45 minut je bil na sporedu vlak za Maribor. Z Nathanom sva se peš odpravila na postajo. Humor, ki ga razumeva samo midva. Ogledujem si vozovnico za vlak, po tem, ko je bila že kupljena. Nikjer ni ure in datuma odhoda vlaka. Hey! Kaj sedaj to?

Nathan se zareži in reče MULTIPASS! Huronski smeh, sploh potem, ko vsakomur, ki ga srečava v pokritem delu postaje pokažem karto in vzkliknem MULTIPASS!

Pit-stop pri šiptarju, še en hot-dog, trafika, ogledovanje ponatisa Dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, obujanje spominov in salve smeha. All aboard! Odhod vlaka, prihod v Maribor, taxi in bil sem doma.

Nisem videl Nuše Derende, ki je baje lepo pela, nisem videl Bajage, ki je baje raztural sceno, nisem videl Vrčkota (hecnega študenta v našem teamu), ki je s fotoaparatom norel okrog celotne ženske populacije Hermesa.

Res sem pogrešal Ljubljano in pestrost mesta ampak je bilo vsega dovolj v enem dnevu. Ob sedmih zvečer sem bolj pogrešal Maribor, dom in prijetno ogreto stanovanje v bloku, ki že lep čas razpada. Pogrešal sem Onyx, Emo in Jakoba, ter seveda Gaby. Tudi za sekundo mi ni bilo žal, da sem prišel domov.

Madonca, staram se… 😉