Sva res? Kdo sva midva? Tokrat nimam v mislih sebe, ampak ‘naju’ bolj na splošno.

Kdaj dva človeka ugotovita, da sta za skupaj? Kdaj sta lahko skoraj povsem prepričana, da dejansko pašeta skupaj? Skoraj povsem prepričana zato, ker povsem prepričana nikoli nista.

Po precej tuhtanja in razmišljanja sem naumil, da dosežeta tisto skoraj 100% prepričanje šele takrat, ko imata potomce. Potomca. Kakorkoli. Izvzeti so seveda tisti genetsko pohabljeni primerki populacije, ki si potomcev ne želijo, tam je stvar popolnoma nepomembna in nepotrebna.

Zakaj šele takrat, ko imata potomce? Precej preprosto, takrat se šele pokaže kako dva funkcionirata v resnično stresnih situacijah, začnejo se dogajati frustracije v stilu, kateri voziček bova kupila in kakšne barve mora biti avtosedež. Preživetje takih stresnih situacij je precej težka zadeva. Vsebuje pa naj čimveč pogovorov in debat. No, malo bolj resne narave je problem očetovstva. Kdo je oče? Pri levih je oče tisti samec, ki je najbolj len in cel dan poležuje pod drevesom v lokalni savani. Tukaj je stvar precej samumevna, hrano nabirajo tiste samice, ki so brez mladičev, jo prinesejo samcem, ki se najedo, potem se najedo samice in potem se najedo še mladiči. Taka ureditev niti ni tako zelo slaba in se je evolucijsko izkazala, za kar uspešno. Pri človeku se je stvar malo zasukala, pri človeku je bilo približno takole: samec je odšel zjutraj na lov, samica je skrbela za zarod, samec je prinesel domov dva zajca, nekaj koreninic in jagod in vse skupaj pripravil za večerjo. In potem so srečno živeli v votlini do konca svojih dni. Približno. Če je bila skupina večja, potem je šlo na lov več samcev, prinesli so domov dva jelena, samice brez potomcev so ga spekle in potem so skupaj jedli.

Dandanes je malo manj človeških samcev lovcev, pa še tisti, ki so, v glavnem lovijo za ‘šport’ in ne za preživetje. Lov je sedaj omejen na obisk lokalnega super marketa, kjer se dobijo jagode, koreninice, zajci, jeleni in še marsikaj drugega. Stvar, ki je doživela precej sprememb pa je skrb za mladiče. Samci tega niso nikoli počeli, če je mladič ostal brez matere, ga je prevzelda druga samica in skrbela zanj ali pa je preprosto umrl. Precej današnjih samcev, pa še zdaj deluje po tem principu. Samica mora skrbeti za otroka, samci pa hodji na lov. Lov smo malo prej izključili iz enačbe, zato potem samci posvečajo svoj čas drugim stvarem. Breme ohranjanja zaroda pa je ostalo na samicah.

Plop! Evolucija dela svoje, samice bodo počasi začele favorizirati samce, ki se bodo posvetili tudi skrbi za mladiče. Preživeli bodo samci, ki bodo sposobni bedeti pet ur na noč in pomirjati mladiča, ki se dere in joka zaradi krčev v želodcu, k bodo znali poskrbeti za ustrezno higieno mladiča, da ne bo staknil kakšnega nadravžnega vnetja riti in se bo drl tudi čez dan. Samice si bodo pa ob ustrezni pomoči samcev lahko malo spočile in se tudi naspale. Večni lovci bodo izurmli obdržali pa se bodo tisti bolj versatile samci, ki znajo poskrbeti za mladiče in naloviti hrano za zarod kar preko interneta.

Druga možnost, pa bo, da bo med samicami prevladal gen, ki samicam narekuje, da so samice samo za to, da skrbijo za zarod. Nekaj v stilu: ‘jaz sem mama in moram skrbeti za to, da bo otroku lepo, moj izvoljenec pa lahko popiva in se zabava cele noči. Ker mi zvečer zaradi preutrujenosti sex predstavlja napor, si lahko tudi kako drugo najde za to, samo da bo on srečen, jaz bom pa za zarod skrbela.’