Iz dneva v dan jih je več. Tistih na Facebooku. Nekako tako poteka stvar priblizno.

Nekdo izmed mojih prijateljev nekaj napiše. Potem jaz takoj zraven pametujem. Potem pametuje še nekdo, ki je tudi prijatelj mojega prijatelja. Potem jaz popametujem nazaj. In oni drugi in jaz in oni drugi in jaz. In tako naprej do nekega ne tako zelo lahko določljivega števila komentarjev, ki varira od primera do primera. Nakar me oni drugo pozove naj ga dodam med prijatelje.

In potem gledaš, študiraš in si misliš, kaj hudiča me pa tale dodaja med prijatelje. Pa saj ga ne poznam! Izmenjala sva pet vrstic. Nisva se še vidla. Sploh ne poznam tegale onéja! In če si tako kot jaz, dobra duša, po naravi prijazen se začneš spraševati. Ampak zdaj če rečem, ne, bom izpadel ena pizda. Če pa rečem ja, bom pa spet imel nekoga v imeniku od katerega nobene koristi. Ja, madonca. Kaj pa sedaj?

Prvič se mi je to zgodilo kake dva meseca nazaj. Ja, kristus na podstrešju ((pravkar izumljena kletvica, google te besedne zveze še ne pozna)), kaj naj te dodajam med svoje prijatelje ubogo dete, če te pa ne poznam. Ampak sem jo dodal. Naj ti bo no. In potem so stvari stekle kot namazane! Sort of speak. V glavnem izplačalo se je.

In, da zgodbe ne bi bilo prehitro konec, se je stvar še nekajkrat ponovila. Kdo ve kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj. Morda me nekoč sam g. Predsednik doda med prijatelje.

Zatorej, kar sprašujte me po prijateljstvu vi neznanci! Mogoče bo še kakšna korist od vas! 😉