A long, long time ago in a company far, far away….

Nekega jutra, ko je sodelavka Bojana prinesla neke dobrote na pladnju v službo za k jutranji kavi.

“Eh, tole je sicer dobr ampak kej tacga znam tudi jaz skupi spravt!”

There I was, me and my big mouth. Večji del ekipe PROD.SPI je vrgel na mizo rokavico, pred mene! Pa ne kakršnokoli rokavico ampak tako konkretno, viteško, kilo sedemdeset težko. Ni bilo druge kot, da jo poberem. Danes sem dobil tak friendly reminder. 🙂 Akcija!

Uspešno sem pobral Jakoba pri tašči in se z njim vred spravil po nakupih, izropal bistriški Spar in nakupil vse potrebne sestavine za jutrijšnji praznik. Kuhal bom, ne pekel! Pocal, nekaj bom že spacal. Muffins! Sledila je nekaj urna miselna priprava, FURPSi, investigacije, ustrezna dokumentacija, effort estimation, risk planing ((Ako ne hodite na tlako k istemu fevdalcu kot jaz, potem so vam tile izrazi verjetno precej neznani. Nič ne de, itak so samo buzzwordi… 😉 )). Ob enajstih bo prvi release, sem se že odločil, plan je bil narejen.

Investigacija je obsegala tudi iskanje ustreznega recepta za muffine. Muffinov sem že kar precej naredil ampak vsakič sproti pozabim kaj točno moram skupaj namešati, da končni izdelek ne bo povzročal hujših zastrupitev želodca. Dolgo časa sem se pojal po internetu in klel Ameriko, njihovo ignoranco do SI merskih enot ter recepte, ki so pisani za klinično mrtve pijavke. Pol čajne žličke, četrt žlice, dve skodelici, ena in četrt skodelice, dve čajni žlički, en ščepec, dva naprstnika, pet pedi, trije sežnji, pol baletnega copatka in tako naprej. Kaj hudiča je narobe s kilogrami, grami, decilitri in litri?!?!

Na koncu sta me rešili sobloggerki iz Repete bloga. Lepo.

Vse sestavine pripravljene in zložene na mizi.

Precej pomembna stvar pri muffinih je to, da jih delaš v dveh skledah. V eni zmešaš skupaj ‘mokre’ stvari, v drugi pa suhe. Suhe stvari so v glavnem moka, pecilni prašek in v mojem primeru še rozine, čokoladni koščki in tako naprej. Mokre pa mleko, jogurti, sladkor, stopljeno maslo…

Pladenj, precej pomenbna zadeva, vanj natrosiš listkov v katerih se pečejo muffini.

Sledila je priprava mase in ogrevanje pečice.

Najprej se premeša mokre in suhe sestavine posebaj v dveh skledah. Nekateri celo trdijo, da treba mokre sestavine v katerih je sladkor mešati tako dolgo, dokler se sladkor ne raztopi. No, jaz tega ne počnem. Potem se izvede ena taka fuzija sestavin in se še naprej meša, dokler iz te pocarije ne nastane gladka, lepljiva in precej sladka zmes. Potem jo preprosto nalijemo v pladenj .

Muffini so bili zreli za v pečico. Medtem, ko so se muffini pri 180 stopinjah celzija predajali toploti za kar 25 minute sem se zabaval s pranjen skled in pripravo na drugo etapo, ter obveznim preverjanjem kako je z mailom. Komaj sem čakal na prvi release!

Temperatura je živahno naraščala in se ni dala motiti, dasiravno je bilo sredi noči. Drugo rundo muffinov sem počasi spakiral v pladenj in jih takoj, ko je bila pečica fraj dal na vroče. Tokrat sem držal pesti, da bodo rastli bolj v višino, kot v širino.

In res so rastli! Dva pladnja narejena. Dovolj je bilo, vsaj zaenkrat, bomo videli kaj bo kasneje, ko muffini preživijo stress test ob jutranji kavi.

Po koncu podviga je bilo v kuhinji še malenkost bolj vroče. Ura je bila že pozna in počasi sem se spakiral spat. 🙂