Danes, oziroma vceraj, je v Cirkovcah, osebni avto srecal vlak. Na nezavarovanem zelezniskem prehodu. Umrli so trije, eden je nesreco prezivel. Med zrtvami je tudi stiri letna deklica. Cirkovce, majhna vasica skozi katero gre zeleznica, na “oni” strani zeleznice je vsega nekaj his. Dva zelezniska prehoda, prvi je dobil zapornice ze pred leti, kmalu po neki prometni nesreci. Tale drugi, ki pa je precej bolj prometen, pa je se kar brez zapornic. V zadnjiih letih vec kot deset mrtvih. Zelezniski prehod je precej pregleden, kar nekaj casa nazaj pa so na cesti tudi hitrostne ovire, peljati moras resnicno pocasi, ce hoces preckati prehod.

Vse to vem, ker imam tam blizu babico. Na “oni” strani. Preko te proge sem lazil nestetokrat. Na prvem prehodu, na drugem, med prehodoma… Ko sem bil se majhen so bili vlaki od svabov, hitlerjevi, mi otroci-partizani pa smo zmetali ogromno bomb ((drva, kamenje)) v vlake. Tudi progo smo precejkrat minirali ((kamni, kovanci na tirih)), vsak okupatorjev vlak smo onesposobili. Povozilo ni nikogar. Na naso sreco in na sreco nasih starsev konec koncev.

Doticni zelezniski prehod bi moral ze zdavnaj dobiti zapornice. Ce so ze drzavljani neprevidni in ne pogledajo ali ni v blizini ravno “pohorc” medtem, ko preckajo tire, bi lahko vsaj drzava malo popazila na svoje drzavljane. Ce ze ni zapornic, bi si mogoce lahko omislili svetlobno-zvocni signal, tisti socialisticni ding-ding, ki se vedno spremlja spuscanje zapornic. Ampak ne. Nic od tega ni, samo andrejev kriz ((velika zacetnica?)), ki nic ne cinglja ali bliska.

Zapornice bi tam ze morale stati, pa je prislo do tezav pri javnih razpisih…

Zatorej, naj zivijo razpisi, umirajo itak ljudje.