Nevidni ljudje
Polno jih je okrog nas, ljudi, ki jih ne vidimo, ki jih spregledamo in gledamo skozi njih. V vsaki poslovni zgradbi je vsaj eden, vratar. Potem so tukaj še hišnik in čistilke. Gledam, kako ljudje hodijo mimo njih zjutraj v službo. Popolnoma transparentni so, če koga pozdravijo, potem tisti iz ‘višjega’ razreda nekaj zamrmra in odide svojo pot, včasih še to ne.
Razlike med sloji so precej hecna stvar, jaz naše dve vratarice in enega vratarja vsak dan lepo pozdravim, včasih kako rečem z njimi. Nič kaj konkretnega, na prvi pogled nimamo veliko skupnega, za kakšne globlje skupne točke odkrivat, pa ni časa. Pa tudi če bi bil, to niti ni tako pomembno, hecno je predvsem to, kako je človek sposoben iti mimo drugega človeka, tudi trzne ne, oni drugi lahko krvavi, pa mu ne bo nihče nič rekel, vse dokler ne bo začel krvaveti po preprogi.
Nekateri se takšnih ljudi celo izogibajo, hišnikov in čistilk, meni so pa naše čistilke prav posrečene, ko pridem ob kakih enajstih zvečer kako malenkost postorit v firmo imajo ravno malico, en star hreščav radio precej na glas, da se sliši po celi bajti in to je to. Neutrudno delajo do kakih dveh zjutraj. Vsak dan, brez izjeme. So morda kaj manj kot ‘mi’? Genetsko niti ne, njihov socialni status je pa drugačen, pa tudi če ni, je pa njihov položaj v podjetju drugačen. In takšni ljudje se med seboj ne družijo, tako pravijo.
Počasi grem domov in bom naši vratarici zaželel lep dan, ona pa meni, nasmehnila se bo, tako kot vedno, mogoče kaj pripomnila in to bo to. Naslednjič, ko bom pozabil kartico od pisarne mi bo pa odstopila svojo, ki odklene tudi mojo pisarno, namesto, da bi me poslala nazaj domov ali pa dejala, da naj pokličem sodelavca.
Mogoče ravno zato, ker zame ni nevidna.
10 thoughts on “Nevidni ljudje”
tvoja omemba netrzanja na krvavenje me je spomnilo na eno epizodo, ko sem nekega zgodnjega jutra v NYC pešačil spanju naproti in vmes naletel na mlajšo damo, ki si je – kar na ulici – prerezala žile na zapestju. redki mimoidoči so neprizadeto hodili mimo. nekateri niso niti obrnili glave. sam sem se ustavil: dekletce je bilo v malce altered state of mind, jako kričavo in divje opletajoče z rokama, v eni je še vedno držala ono klasično britvico, ki je nisem videl nikdar prej in ne kasneje. rezala je seveda slabo, počez namesto po dolgem… na mestu je bil razmislek, kaj hudiča zdaj in kako pomagati, ne da bi se vse skupaj morebiti slabo končalo še zame. ostrina britve je le prislovična! no, iz zadrege me je rešil policaj – od Giulianijevih časov jih je na Manhattnu brez števila -, ki mi je z move along dal vedeti, da je moja pomoč nepotrebna, nato pa tudi sam ostal v varni razdalji in jel klicati backup. svašta sem si rekel in odšel along…
FUl dober post BigWhale. za zamislt se, res.
Super post. S tem si pa zadel v polno.
Pravzaprav se se sam zamislim. V nasi sluzbi imamo dva vratarja, ki pravzaprav delata vsak dan. Pa ne vem ce sem v zadnjih letih spregovoril z njima vec kot 10 besed. Vsako jutro nekaj zamrmram, in ce sedaj dobro pomislim, on vsako jutro (kadar ne drema ali bere casopisa hehe) rece zelo razumljivo dobro jutro. In ce prav pomislim, sta vedno zelo prijazna. No, bom jutri poskusal moje mrmranje spremeniti.
Glede snazilk imas tudi prav, ceprav imam z njimi drugacne izkusnje, saj sem dostikrat v sluzbi takrat ko gredo ostali ze domov. In nekateri resnicno komaj vedo da imamo cistilko in kako izgleda. Znajo jo pa vedno kritizirat, to pa…
Moje (heretično) prepričanje je, da bi se dalo nevidnost snažilk in vratarjev in podobnih ljudi zmanjšati oz. skoraj povsem odpraviti tako, da bi jim dali enako visoke plače kot ostalim. Mislim, da je velika večina razlik v statusu med različnimi delovnimi mesti preprosto posledica razlik v zaslužku, ne pa npr. razlik v sami naravi dela ali čem podobnem.
Priznam tudi, da kadar se jaz do snažilk in vratarjev obnašam, kot da so nevidni, je to v precejšnji meri zato, ker mi je nerodno, da ti ljudje povečini najbrž zaslužijo manj kot jaz, čeprav delajo precej napornejša dela, so povečini precej starejši od mene in morajo za povrhu povečini tudi preživljati družine.
ill jaz mislim da je to odvisno od osebe. tudi jaz pokramljam s čistilko ali kakšno podobno prijetno odebo, pa to nima mič odpraviti s plačo. jaz z enim projektom zaslužim toliko kot je njena plača, pa še vseeno rečemo kakšno. transparentnost je v nas samih, dober kralj pa bo videl tudi slugo, ki mu postilja posteljo in zato bo zelo priljubljen.
želje po uspehu in naše sanje pa nam lahko dajo moč, da se kdo prebijemo iz nižjega družbenega sloja v višjega.
To je res odvisno od osebe. Jaz recimo se pogovarjam z vsakim in vsakomur. Le če odkrijem da mi ni zanimiv, da se obnaša vzvišeno, etc. ali pa kako drugače prestopi kakšno mejo, takrat mu dam to vedeti in je odvisno spet od njega. A se bo opravičil, začel napram meni lepše obnašati ali pa se bova poslovila.
En čisto lepi primer vzvišenosti nekaterih je pred kratkim bil na slo-techu (perci) v temi o iq testih. Pa nočem o tem govoriti, ker je enostavno brezveze.
en LP
Se strinjam. Svet je poln nevidnih ljudi, vendar ti nanašaš to na hierarhijo. Tu pa imam en ugovor. Namreč; ko hodim po cesti/se vozim z avtobusom/stojim na postaji so zame vsi ljudje nevidni. Preprosto – ni jih. Kaj to pomeni, da spadam v najvišji razred, čeprav se glede na razporeditev prej uvrščam v prezadnjega? Lp, fajn blog 🙂
Kai,
Govoriva o dveh razlicnih vrstah ljudi. Ti govoris o neznancih, ljudeh, ki jih srecas nakljucno na svoji poti. Jaz pa o tistih, ki so nam blizje, kot popolni neznanci.
Vem, da govoris o znancih. Vidim, da nisem dobro razlozila, kaj sem mislila s tem. Meni so vsi ljudje v temu primeru nevidni in ne to tujci pac pa znanci. Tujcev skorajda nihce ne opazi, vsaj ne vsakega posameznika. Jaz pa spregledam vse in obremenjujem se zato, ker spregledam znance, ne ker spregledam tujce. Bi mogla bolj razlozit, bom drugic bl pazljiva.
Comments are closed.