Ali pa če bi vseeno? Torej, na mojo prvo tekmo v preskakovanju ovir sem se odpravil brez jahalnih čevljev in brez sedla. Ne, ne hecam se. Ker smo na tekmo zamujali, sem zjutraj hitel in nisem spakiral sedla. Sedlo sem pozabil v štali, čevlje pa doma. Čevlje mi je potem naknadno prinesla Gaby, sedlo sem si sposodil. Kako mi je šlo?

Če bi moral moje tekmovanje opisati z uporabo metafor iz političnega dogajanja po svetu, potem mi je šlo približno tako dobro kot gre Severni Koreji. Nekaj sem se trudil ampak vse skupaj je bilo bolj za hvalit se naokrog, da sem že bil na tekmi. :> No, Severna Koreja se trudi še naprej, jaz pa tudi.

Na prvi tekmi sem uspel poleteti s konja tik pred prvo oviro, na drugi pa tik pred osmo oviro. Takrat, ko jahač pade s konja, je tekma zanj ponavadi zaključena. 😀 Moram priznati, da vse skupaj ni tako enostavno, kot se morda komu zdi. Jaz sem se sicer spravil na tekmo v ne najbolj popolni formi in glede na to, da je bila to prva tekma zame in za konja in ni bila na domačem terenu, je vse skupaj izpadlo v bistvu kar v redu.

Zaradi drugega padca sem pa kar jezen nase, ker sem do sedme ovire naredil le eno manjšo napako. Potem sem pa zajebal ovinek ((seveda sem vedel, da sem zajebal ovinek 🙂 )) in pred osmo oviro prišel s popolnoma spuščenimi vajetmi in brez kontrole nad konjem.  Pred oviro je konj cuknil v desno in jaz sem šel v levo in v pesek. Konj me je potem debelo pogledal, povohal in šel na rob parkurja. Tam je bila trava in je ravno v tistem momentu postal strahotno lačen.

Konjeniški šport je kar zabaven, moram priznati. Še posebaj zabavni so pogovori med treningom:

M: “Nisi se glih držal, a ne?”
B: “Mal pa sem se!”
M: “Sem vidla, ja. Bejž nazaj gor in pridi še enkrat.”

Priprave na naslednjo tekmo s v teku. Kje točno bo, pa še ne vem, se še nisem odločil.  🙂