V očeh se mi je iskrilo, gledal sem jo, nisem si mogel pomagati. Pomislil sem, prasica mala. Psica! Bitch! Preplavljala me je neka čudna napetost, čutil sem vsako mišico v svojem telesu, klečal sem. Pohlevno, na kolenih. Čutil sem, kako sem drgnil gor in dol. Vsake toliko časa sem stisnil in masiral. Čutil sem mokroto, vlago in spolzkost. Cedilo se je tudi iz mojega hrbta, potne kapljice, ki so se potem zbrale v kotanjici na križu. Počasi sem se dvignil, zagrabil sem z obema rokama in se molčno uprl naprej, počasni in močni sunki, naprej in nazaj. Grob sem bil. Hitel sem, divje sem porival naprej in nazaj in začutil sem, da se bližam koncu, vrhuncu. Ni bilo več daleč, do konca.

Kriknil sem, precej zmagoslavno. Obrisal sem pot s čela in se nasmehnil. Pogledal sem proti njej, proti psici, z rjavimi očmi me je gledala, povsem tiho, dihala je hitro in sunkovito…

… BigWhale, na vseh štirih, z vedrom vode, cunjo v rokah pomiva tla v kuhinji. Psica se goni, za njo občasno kaplja. Je spet v tistih 14 dnevih. 😛

A je kdo podvomil?