Petek, šesti marec se je zaključil, že dobro uro nazaj. V službi smo uspešno zaprli dva poglavja dveh projektov. Odklikajte na http://sms.ispace.si/, ob brezplačni registraciji boste lahko naokrog pošiljali brezplačne SMSe in WAP razglednice. Release early, release often.

Današnji release je bil, za moje poje še vedno prehiter. Celotnemu izdelku manjka še nekaj poliranja ampak smo pa že tam-tam. Skoraj na cilju. 🙂

Utripajoča rdeča LEDica v miški me spravlja ob pamet. Tako dihalno utripanje se gre. Že tri dni mi dopoveduje, da bo miš zdaj-zdaj crknila. Jaz pa menjam baterije sem ter tja, polnim akumulatorje in se nikakor nočem sprijazniti, da so akumulatorji, ki sem jih kupil pet let nazaj in so se že zilijonkrat napolnili in spraznili, enostavno zanič.

Sprašujem se, če se je moj blog izpel, zlajnal in v bistvu nimam več ničesar za povedati, ničesar za deliti z drugimi in imam enostavno premalo časa, da bi to počel še naprej. Ima še smisel, kriza eksistence, obstoja. Razmišljam kdaj sem sploh nazadnje bral kak blog, kdaj sem nazadnje gledal statistiko obiska mojega bloga. Ne spomnim se več. Kdaj sem nazadnje pustil kak komentar na kakšnem blogu? Še tega ne vem več. Gledam tudi okrog sebe kako blogi počasi izginjajo. Verjetno nastajajo tudi novi, a vendar se mi zdi, da je nevihta mimo. Stvar se je izlila sedaj pa sonce počasi suši vso to vodo. Ostali bodo tisti največji, najbolj popularni in najvztrajnejši. Probloggerji, a ne? Kaj so to blog agregatorji sem pa že skoraj pozabil. Zadnjič sem se spomnil, da že nekaj časa nisem dobil Blogorole, tiskane izdaje blogov na katero sem bil naročen. Potem sem pa izvedel, da ne izhaja več. No, bo manj papirja pri hiši, bral je tako ali tako nisem, vsaj redno ne. Poštni nabiralnik tako redko praznim, da sta me včasih dve čakali v nabiralniku ali pa sem novo vrgel na kup papirja v katerem sta bili že dve starejši številki.

Kakorkoli, moj blog se še ni povsem izpel. Bil sem v precejšnjem pomanjkanju časa, imel sem writers block kot bi ga lahko ljubkovalno imenovali. Služba v kateri še vedno zelo uživam mi je tudi odžrla kar nekaj časa.

Kaj sem počel ves ta čas? Uf, nič kaj pretresljivega. Mi je pa uspelo urediti slike iz Barcelone. Čez vikend se razpišem o Barceloni. Obljubim!

Sedaj pa spat, v Jakobovo posteljo. Zadnji mesec, morda celo dva spimo precej razhajkano in se nikoli ne zbudimo kjer se ponavadi zbujamo. Trenutno Ema spi na počivalniku v bralnem kotičku, Jakob in Gaby pa v spalnici, meni se pa ni za gužvat, Jakobova postelja je večja od Emine. Odločitev ni bila težka. 🙂